Zdaj govori pesnik

»Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.«

»Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.«

»Ne dam vam / zaiti / v ocean.«

»Človek neprestano izgublja.«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«

»Človek lahko gleda gor. Lahko vidi.«

»In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»Vsak človek teži k harmoniji z namenom rásti in prerasti samega sebe.«

»Kar je bilo, je bilo in odveč so sanje. Dan je dan, a večer večer. Spet bo vsakdanjost zožila to majhno smešno življenje v pretesen okvir.«

»Razpokan bodeš hrepenel.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Ta izbor kaže, da gre moja poezija zelo v smeri razdelkov in ciklov.«

»Vsaka nova knjiga potrebuje drugačno obliko, ki povezuje vse pesmi, osrednji motiv, ki je kot refren v pesmi, ki se od časa do časa vrača in utrjuje celotno zgodbo.«

»Je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov.«

»Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas...«

»Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami.«

»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«

»Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha.«