Ključna beseda: metafora

»Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.«

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

»V na pol razprtem gnezdu stare hruške«

»In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«

»Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ...«

»V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije.«

»Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Poezija poleg emotivnega in solidarnostnega momenta, ki ga vsebuje, omogoča na ravni jezika razumeti metaforo.«

»Metafora je pa nujna, če hočeš vzpostaviti komunikacijo, zato ker moraš biti sposoben argumentirati – spoštljivo, ne agresivno.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo.«

»Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo. Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»To je pač nekaj, kar lahko počnemo, da preganjamo dolgčas.«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije. Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Esej je zelo osebna zvrst pisanja. Osebno razumem tako, da pišeš iz sebe, ne o sebi.«

»Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec«

»Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči.«

»Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj.«

»Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.«

»Norost je norost, v vodo ska- / če, kjer je most«

»Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja. Včasih se / poženeš v čisti nič.«

»Od Težnosti k Milosti, to bi bil lahko tudi moto, napotek za življenje kot tako.«

»Šema elektro deluje kot platno, na katero so projicirane vsebine zavesti družbe, njena prepričanja, zgodovina in sedanjost, vedenja in zablode.«

»Zamisel o razumevanju narave in refleksiji družbe skozi metaforo žalovanja za živalmi stoji kot izkušnja, v kateri je povezanost zagotovljena. Tudi glasbena kompozicija izstopa kot poziv k skupnostim in k lepoti, ki ji močna forma postavitve daje navdihujoč medprostor za notranjo refleksijo.«

»Ker je bilo zmagati tako pomembno, se prav nihče ni spraševal o nujnosti žrtve potepuške psičke z moskovskih ulic, ki je bila le ena izmed več kot petdesetih štirinožcev, ki so jih Sovjeti trenirali v svojem pasjem vesoljskem programu.«

»Američani, ki so medtem glasno postavljali vprašanja o moralni spornosti tovrstnega početja, so hkrati skrivoma v svojih laboratorijih v svoje rakete posedali opice.«

»Tako je pes, ki je bil v službi države, postal žrtveno jagnje za slavo nekoga drugega.«