Tema: Poezija

»V na pol razprtem gnezdu stare hruške«

»In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«

»Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ...«

»V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije.«

»Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Poezija poleg emotivnega in solidarnostnega momenta, ki ga vsebuje, omogoča na ravni jezika razumeti metaforo.«

»Metafora je pa nujna, če hočeš vzpostaviti komunikacijo, zato ker moraš biti sposoben argumentirati – spoštljivo, ne agresivno.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo.«

»Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo. Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»Stare pesmi pišem.«

»Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji.«

»Ime dezodoranta dobi v tem kontekstu čisto nov pomen.«

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu (…) roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom.«

»prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.«

»uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.«

»ne dopustiti pozabe«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Najbolj popolna je nedovršena.«

»Zato nam branje pesmi lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo.«

»Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Nič na svetu ne potrebuje časa, če se noče ujeti v obliko.«

»Pesem je preobilje.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov.«