Zdaj govori pesnik

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»V megli, ki se zgošča, brli rezilo / kos, odvrženih v temno travo. Pa vendar / hodim s čvrstim korakom med zamolklimi kriki ptiča / in spremljajo me priklenjena drevesa.«

»Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«

»Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo.«

»Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo.«

»Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»Čemu se smehljajo naši pesniki / Ničesar smešnega ni v našem plemenu.«

»Pesem je umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil.«

»V poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu.«

»Najtežje se spopadam z elegijami.«

»Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!«

»Pod jezikovnim skalpelom.«

»Vsa ta smrt traja vsega nekaj ur.«

»Kjer so risbe ustvarjene tako, da podpirajo, dopolnjujejo in razvijajo misli, razvite v pesniških verzih.«

»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.«

»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!«

»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?«

»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«

»zločin je / ugasniti pleme«

»Domišljija kot 'svoboda duha' je seveda nepogrešljiva in relevantna za samo pesnjenje.«

»Pesem je krik svojega trenutka, / je del stvari same in ne govori o njej.«

»Učenjak z eno samo svečo gleda / polarni sij na robu vsega, / kar je on sam. In zdaj ga je strah.«

»Pesnik je ta, ki v samem središču, s srhom v sebi, beleži to gibanje, od dekreacije, vračanja k prvobitnemu kaosu do vnovične vzpostavitve, porajanja resničnosti, tudi skozi pesem.«