Zdaj govori pesnik

»Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.«

»Potikaj se, potikaj se ... Tujci so v tem domu, zato se čudno potikaš.«

»Pridržanje povzročilo jok angelov na božjem prestolu.«

»Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine. Namesto revolucije smo dobili čarodeja, ki je pobarval Tribuno, namesto zunanje, policijsko vodene moči smo se z njegovo pomočjo spopadli z diktaturo domišljijske vznesenosti in ustvarjalne ekstaze. Je še kaj pomembnejšega v življenju?«

»Verjamemo, da se nam na kopnem ni potrebno več ničesar bati.«

»Nezaceljen spomin.«

»Tukaj in zdaj sem lahko zaceljen in brez želje strmim v praznino sveta. Ampak pesem me napada kot spomin: vroča mivka in golota v turkizu, ko je jutro le obljuba lepega.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»V megli, ki se zgošča, brli rezilo / kos, odvrženih v temno travo. Pa vendar / hodim s čvrstim korakom med zamolklimi kriki ptiča / in spremljajo me priklenjena drevesa.«

»Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«

»Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo.«

»Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo.«

»Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»Čemu se smehljajo naši pesniki / Ničesar smešnega ni v našem plemenu.«

»Pesem je umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil.«

»V poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu.«

»Najtežje se spopadam z elegijami.«

»Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!«

»Pod jezikovnim skalpelom.«

»Vsa ta smrt traja vsega nekaj ur.«

»Kjer so risbe ustvarjene tako, da podpirajo, dopolnjujejo in razvijajo misli, razvite v pesniških verzih.«

»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.«

»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!«