Ključna beseda: spomini

»Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].«

»Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […].«

»za izjemen osebni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu iz avtentične perspektive preživelega ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov«

»Tako smo samo še s pomočjo spominov Erike, Sobočanke, ki je bila kot trinajstletnica deportirana v Auschwitz, pozno, a vseeno ne prepozno pred pozabo rešili imena, obraze, dogodke in usode mnogih predvojnih prekmurskih Judov.«

»Dolgoletna srečanja z njo so mi v tem pogledu dala zanesljive in številne podatke.«

»Če človek preživi to, kar je preživela Erika, mu ne more nihče zameriti, da o tem ne želi govoriti.«

»In prav to, da se je treba oglasiti tudi takrat, ko besede ne bodo prijetne in bi bilo ugodneje biti tiho, je vsaj zame izjemno močno sporočilo tudi za današnji čas in za prihodnost.«

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Na postaji so vsi jokali, tudi njeni starši, ona pa ne.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»Rada pišem dialoge.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Kako zanimivo, si je rekla, da ne jočem.«

»Verjamem, da je že sama gesta spominjanja in pripovedovanja lastnih spominov do neke mere usodna za stvar, ki se je spominjamo.«

»Rada pišem dialoge.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«

»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«

»človek sveta ne vidi, temveč o njem razmišlja.«

»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«