Ključna beseda: spomini

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Imam občutek, da že vse življenje pišem isti roman.«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto.«

»V iskanju spominov.«

»Poezijo razumem kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«

»Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v ne vojne dni in leta.«

»Kolikšna je vrednost človekovega življenja?«

»Žal se z vsakim takšnim odhodom plast za plastjo nepreklicno poslavlja tudi obdobje, ki so ga ljudje, ki odhajajo, zaznamovali s svojo prisotnostjo in ustvarjalnostjo.«

»Sicer pa gre za preprosto zgodbo.«

»Danes imajo te besede, če se jih še pozna, drugačno, manj zavezujočo vsebino.«

»Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].«

»Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […].«

»za izjemen osebni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu iz avtentične perspektive preživelega ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov«

»Tako smo samo še s pomočjo spominov Erike, Sobočanke, ki je bila kot trinajstletnica deportirana v Auschwitz, pozno, a vseeno ne prepozno pred pozabo rešili imena, obraze, dogodke in usode mnogih predvojnih prekmurskih Judov.«

»Dolgoletna srečanja z njo so mi v tem pogledu dala zanesljive in številne podatke.«

»Če človek preživi to, kar je preživela Erika, mu ne more nihče zameriti, da o tem ne želi govoriti.«

»In prav to, da se je treba oglasiti tudi takrat, ko besede ne bodo prijetne in bi bilo ugodneje biti tiho, je vsaj zame izjemno močno sporočilo tudi za današnji čas in za prihodnost.«

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Na postaji so vsi jokali, tudi njeni starši, ona pa ne.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»Rada pišem dialoge.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Kako zanimivo, si je rekla, da ne jočem.«

»Verjamem, da je že sama gesta spominjanja in pripovedovanja lastnih spominov do neke mere usodna za stvar, ki se je spominjamo.«

»Rada pišem dialoge.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«