Zdaj govori pesnik

»Teorija poezije je teorija življenja samega.«

»Znajdemo se v konstrukcijah pesnikove čudovite slikarske domišljije, se čudimo njeni raznovrstnosti in večdimenzionalnosti ter preprosto uživamo v 'skrivnostnih zlogih'.«

»Razstaviš se kot telefon in si vstaviš novo kartico. Da bi razumel, moraš odpotovati.«

»Ti nisi program, ti si več od programa, več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.«

»Ničesar, kar te osrečuje, ni v deželi svobodnih, tudi svobode, ne, le množica ukazov v tujem jeziku.«

»Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«

»Samo ti si prazen. Prazen sebe.«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan.«

»Vse je le igra, razodetje ne obstaja. Kaj lahko storimo? Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje.«

»Moji ritmi nisa tričetartinski. / Moji ritmi nisa sjedmosminski. // Moji ritmi sa zajebani. / Moji parjatli sa martvi.«

»V tem izročilu je polno skrivnosti in nedoumljivosti, kljubovalnosti in žilavosti, magije in razkrinkanega praznoverja, objestnosti, nespoštovanja avtoritet, ustvarjalne radosti, prostaških šal in otožnega prepevanja …«

»O/b najbolj krutih in krvavih delih zgodb so pripovedovalci vedno obmolknili. Tistih stvari niso izgovorili. Tudi najlepših delov niso povedali. Duhovnost se ne prenaša s čvekanjem. V zamolkih so skriti najboljši deli tradicije.«

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«

»Na nikogaršnji zemlji sanjam življenje in živim sanje.«

»Školjka sem. Pesem / v meni je biser – lep / in hkrati boleč.«

»že slišim veter, / ki igra na piščal iz moje kosti.«

»Napisal sem / tisoč in en haiku. / Še več jih nisem.«

»Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik.«

»Tudi civilizacija kot taka brez poezije ne vzdrži, a se tega večinska kultura ne zaveda – vendarle pa institucionalno ohranjanje poezije priča o njenem pomenu.«

»Istočasno pa le poezija ohranja dejansko zavest o čudu obstoja in zavesti. O tem, da obstoj vsega žari v skrivnosti.«

»Lirika je izraz popolne lepote in hkrati razumski ter artistični napor.«

»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«

»Nisi več Dorian Gray, / postal si le slikar, / mesto modela sem zasedel jaz.«