Zdaj govori pesnik

»sem kakor voda v posodi, / vse prehaja iz praznine, / vse, kar vidim, je utvara. / Val se lomi, pada / in vodne kapljice z njim.«

»Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo.«

»Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase.«

»Začeti kot začetnik …«

»Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …«

»Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!«

»Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!«

»Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …«

»Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.«

»Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.«

»V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.«

»Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.«

»… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … / spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …«

»Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.«

»Z dlanjo ga skušam zajeti globoko v svoj primež. / Drhti in bi se predal, a ga v trenutku sesuje / moški dotik.«

»Naredi, kar hočeš, le da bo dobro zvenelo.«

»Razprl sem se / In potekel k / Potokom / Rekam / Morjem / Zdaj sem tu / Zdaj sem tu / Brez sebe / Grenak / Kako naj se vrnem / k svojemu izviru?«

»Eno molitev / Edino znam / V tem svetu // Brezkrušnem // Eno molitev / Edino imam / Molitev o kruhu // Inosušnem.«

»tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.«

»jazti. tijaz.«

»volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš«

»če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Kaj se dogaja v procesu pisanja poezije, da se avtobiografski zapis pretvori v pravo pesem?«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču.«

»Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču. / Dom so roke, položene na mizo / v nedeljski tišini, po delu, / prazne, ki čakajo, / ki odločajo, / edine, ki ustvarjajo zgodovino. // Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Za deželo poletja je druga pokrajina. Zvečer / bo polna luna, ki ima ob strani pego / v obliki peščenega zajca. Luna, polna in bleda, / z ovsenim sijem. Ostaniva tu: razkriva se drugo poletje.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«