Ključna beseda: knjiga

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»Gre za prestižen umetniški projekt.«

»Izbor je zasnovan na uveljavljenih likovnih umetnikih več generacij.«

»Knjiga opominja tudi na to, da slikanice z izvirnimi slovenskimi ilustracijami v današnjih časih niso samoumevne.«

»Ilustracija je pomembna kot prvo srečanje otroka s podobo.«

»Če bo samo eno njeno delo samo enega otroka tako navdušilo, kot so njo ilustracije Marlenke Stupice, je dosegla svoj cilj.«

»Končni izdelek je takšen, da bi ga lahko brez zadrege poslali v vesolje, da predstavlja Slovenijo.«

»Pristnost, sama pristnost! Nič literature!«

»Na zrela leta menda telo potrebuje več topline vseh vrst.«

»Nekaj takega čutim tudi sam, kar pomeni, da je v dvoje treba najti prijeten in s soncem obsijan kotiček.«

»bralka v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»bralka v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami«

»Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja.«

»Živ, neugnan vrelec ljudske dramatike«

»Imeli smo gledališče!«

»Špicar je večino svojih dramskih del, in sicer okoli 50, napisal v času bivanja na Gorenjskem.«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo.«

»Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec.«

»Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?«

»Liričnost razpoloženja, na ljudskost v slogu in občutenju naslonjena pesniška govorica, ki prehaja v intimistično izpoved, ter prepoznavna in ustvarjalno preoblikovana narodna simbolika so značilnosti, ki so izražene tudi pri Maistru kot besednem umetniku.«

»V zbirki je 30 pesmi, Maister je bil star 30 let, ko je izdal zbirko Poezije, in ker se ga spominjamo petkrat 30 let po njegovem rojstvu in trikrat 30 let po njegovi smrti.«