Tema: Književnost

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Imam občutek, da že vse življenje pišem isti roman.«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto.«

»V iskanju spominov.«

»Poezijo razumem kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«

»Biblija, tu je, vse Svetu pismu …«

»V poznem poletju - Pogreb«

»Zelo nazoren prikaz ne le minljivosti, temveč procesa, brezprizivne mehanike minevanja.«

»Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj le plod njene domišljije?«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«

»Pesniško izročilo Ceneta Vipotnika.«

»… Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in iz naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«

»Sicer pa mora človek življenje presojati povsem mirno in filozofsko. Sentimentalnost, sanjarjenje o nedoseženih meglenih višavah nam dela življenje le težavnejše in neprijetnejše.«

»Rad bi opisal najpreprostejše občutje / veselje in žalost / ampak ne tako kot drugi delajo / ko za prameni segajo dežja in sonca«

»Meščanu ne morem reči, da imava v mislih vsak nekaj drugega, ko rečeva čas. Njemu teče, meni meče polena pod noge. Ko rečeva polresnica: Njega ne zanima, meni zapre usta. Ko govoriva o naravi: Njega sprejema vase, mene uspava, odvrača me. Okruški, rja. On v svojem odsevu briše nezaželeno in se zažira v mojega. Ostajanje. Zanj je odgovor, zame večno vprašanje.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Zabadal je vame, bodel je in sekal po meni, nož je udrihal po meni, kakor da je živ. Padel sem vznak, proč od napadalca; z levo ramo sem trdo treščil ob tla.«

»Moja skrivnostnost je nemoderna, temelji na simbolizmu, ki izhaja in kozmičnih pomenov človeške anatomije.«

»Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja.«

»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«

»Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo …«

»Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja.«

»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«

»Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo.«

»Pa poskusi ti živeti s pokojnino!«

»Danes so napovedali naš literarni večer.«

»Lepu pozdravljeni, predragi farani inu častitljivi poslušalci. Jaz moram vam povejdat kdu sem.«

»Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti!«