Ključna beseda: poezija

»Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin.«

»Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi.«

»Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala.«

»Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja.«

»Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod.«

»Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma.«

»Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije.«

»Ja, lažje bi te bilo sovražiti. Te prezirati. Ampak to ni mogoče. Ti si korenina.«

»Ko je pijani Rus / na vlaku izvlekel / svojo flaško, so se ljudje umaknili / na druge sedeže, jaz pa ne.«

»Na južni strani Krna je bil takoj pri vasi Dolje glavni avstrijski strelski jarek do Soče. Vas je bila seveda vsa v razvalinah, in sem komaj preplezal žične ovire.«

»Kawsar na misel pridejo besede stare pesmi: ‘Ljubezen, ljubezen ni pravična, za njo vedno pridejo solze.’«

»Iz votline uma sem stopil / ven v najhujšo temo, / kjer stvari minevajo in / Gospoda ni v nobeni.«

»Večerne sence padajo na pot / in mrak prihaja. Les šumi.«

»Vsepovsod je bila belina, zgoraj, spodaj, ob strani, povsod sama belina. Človek je imel občutek, kot da je zavit v rjuho. Bilo je čisto nasprotje teme, ampak Alice se je zdelo enako strašljivo.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«

»Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?«

»Kot nebo brez konca.«

»Tele trojke začetne nikar ne zaokroži, / kajti celo število je, prosim, / samo sedem prištej in deset, pa pomnoži / z en tisoč (v oklepaju) manj osem. // Zdaj pa, ta suficit je potrebno delit …«

»Živel sem samo od teatra in za teater.«

»Zaman je trditi, da je človek srečen, le da ima mir. Ni res! Človek mora delati, ustvarjati!«

»Moj teritorij. / Ven, ven.«

»Tele trojke začetne nikar ne zaokroži, / kajti celo število je, prosim, / samo sedem prištej in deset, pa pomnoži / z en tisoč (v oklepaju) manj osem. // Zdaj pa, ta suficit je potrebno delit …«

»A če se svoboda osvobodi / sleherne teže, / se v njeni breztežnosti utopi / vse, kar doseže.«

»Knjiga Au-delà du ciel sous la terre je v Franciji precej odmevala.«

»pred kratkim pa je tudi nacionalni Radio France Culture posvetil enourno oddajo omenjeni Štegrovi knjigi in novi knjigi Brine Svit.«

»Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.«

»Ni dovolj biti človek.«

»Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.«

»Moja mama ima hribček na dlani.«

»Vi moški zvečer toliko pijete, da potem ponoči sanjate, tavate v snu sem in tja po sobi in se vam zdi, da delate čudeže.«