Ključna beseda: poezija

»Tu smo pri tistem, česar ljudem, ki niso prečkali tropskega pasu bridkosti, pogosto ne uspe razumeti: dejstvo, da je nekdo mrtev, že morda pomeni, da ni živ, vendar ne pomeni, da ne obstaja.«

»Na, Nežka!«

»Na, Francka, to je pa tvoje!«

»To je neverjetno zanimivo z biografskega, osebnega in psihološkega vidika.«

»Srce mi je zastalo. Bili smo blizu konca zbirke in morali smo se vrniti in začeti iz nič.«

»Malo verjetno je, da bi njegovi bralci to opazili.«

»Fascinantno vprašanje je, zakaj je to počel in kako poskušati to razumeti.«

»Bolj ko gledam, bolj očitno je. Mislim, da je želel nekaj pokazati očetu in ga ustaviti, da mu ne bi sitnaril glede domačih nalog pri drugih predmetih.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»Veselje do iger je bila spodbuda, da sem se začel ukvarjati z matematiko. Matematiki skušamo reševati neki problem, to je zelo podobno, kot da detektiv išče storilca in mora dokazati, da je res pravi storilec.«

»Takrat si je nisem upal nikomur pokazati.«

»Ko sem bil majhen, sem imel dve veliki želji. Eno so predstavljale knjige, saj sem bral kot neumen, bral sem Karla Maya in podobne knjige.«

»Oče mi je tako kupil poseben zvezek in mi med počitnicami dajal naloge, čez dva dni pa pogledal, ali sem kakšno rešil prav.«

»Ko smo mi študirali matematiko, so nam predavali nekateri profesorji, ki so bili prej srednješolski profesorji.«

»Ko me to vprašajo, včasih odgovorim, da so nagrade kot krogle − ne izbirajo cilja.«

»Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto.«

»Vem, kaj ni smisel življenja. Kopičenje denarja in stvari, zvezdniško življenje, fotografije na naslovnicah in tolikšen strah pred samoto in tišino, da se nikdar v življenju ne vprašaš. Kaj naj storim s tem svojim kratkim časom na zemlji.«

»Ob ponovni izdaji se počutim počaščenega.«

»Drobtinice po eni strani roman, ki je izjemno navezan na čas in prostor, ki ga opisuje, po drugi strani pa ima nekaj univerzalnega, tako kot vsaka dobra zgodba, in ta univerzalnost je v njem iskanje samega sebe.«

»Katarina piše, jaz pa sem se posvetila gledališču. V tem romanu sta zastopani obe veji, del romana je drama in del drame je roman.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.«

»Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.«

»Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.«

»Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.«

»Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo.«

»Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo.«

»Nagrado so mu podelili v četrtek na 150-letnico rojstva avstrijskega pesnika in pisatelja Rainerja Marie Rilkeja.«

»Na razpis za mednarodne nagrade, ki so jih tokrat petič razpisali v spomin na Rilkeja, je po besedah senatorke iz slovenske manjšine prispelo približno 500 besedil.«