Zdaj govori pesnik

»Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.«

»Spomine lahko delim / le z redkimi, a nimam jih več kam / umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija / borcev, ko so se zmage izjalovile …«

»Naslikal sem se, torej sem.«

»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«

»z vsem v vsem«

»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.«

»nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.«

»že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.«

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Kajti gluhost in molk, nam vrže v obraz Kaminski, nista le gverilska strategija, ampak zločina nad sočlovekom.«

»Vedno sem ujet med dimenzijo brbljavosti, ki jo ljubijo intelektualci, in med obupom nezmožnosti jezika, da izrazi katero koli dimenzijo.«

»Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!«

»Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran.«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.«

»Naša mehkoba / je naša / smrt!«

»Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?«

»Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.«

»Je umetnost / norost? Odgovori mi, / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?«

»In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.«

»Kot pravi pesniški moto Borisa A. Novaka, 'naj zven pomeni in pomen zveni'.«

»Kraljica dolgih cest«

»V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav.«

»Ne morem uživati v travnih bilkah, če ne vem, da je blizu podzemna, trgovina s ploščami ali kakršno koli drugo znamenje, da ljudje niso čisto obupali nad življenjem.«

»Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.«

»Od vseh stvari, ki so bile kdaj izrečene o poeziji, je aksiom, da je manj več, name naredil največji in najtrajnejši vtis.«

»Večino teh pesnikov bi rad ponovno prevedel, še posebno Vaska Popo in Ivana V. Lalića, ki sem ju prevajal pred več kot štiridesetimi leti.«