Zdaj govori pesnik

»Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.«

»Od vseh stvari, ki so bile kdaj izrečene o poeziji, je aksiom, da je manj več, name naredil največji in najtrajnejši vtis.«

»Večino teh pesnikov bi rad ponovno prevedel, še posebno Vaska Popo in Ivana V. Lalića, ki sem ju prevajal pred več kot štiridesetimi leti.«

»Igral sem se na ulici. Šla sem v stanovanje po vodo, kjer so mama in naši sosedje poslušali radio. Rekli so: 'Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«

»Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«

»da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«

»De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … «

»Posebnih literarnih nagrad nima, ker je mnenja, da si jih ne zasluži.«

»Ne najdem svojih besed.«

»In če utihnem, se spet zbudim. / Del strukture. / Nemarno neresen. / A živ.«

»Umetnost škoduje. / Umetelnost dovoli. / Biti ustvarjen za škripanje.«

»Sedela je na postaji. / Dol je slonela, dremala. / Kdo pa je še danes trezen?«

»Kako naj primerjam Ime rože in Krst pri Savici? / Oboje je uporabno kot rizla. / Ostalo je postransko.«

»Sama si prosila za tole pesem o pogumu.«

»Luna sije, kladvo bije, mi v mislih ves čas...«

»Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, bom v mehkobo tvojo posteljo postlal...«

»Za kar sem umrl, bilo je premalo umreti.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca«

»Ta bo po njegovih besedah 'preživel, tudi če pesniki ne bodo', še več, 'preživel bo, tudi če evro ne bo'.«

»Na uho šepetal / glasnejša si od mene.«

»Zdaj jim boš morala povedati / da te boli.«

»Zanjo.«

»Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.«

»Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.«

»Ne dam vam / zaiti / v ocean.«

»Človek neprestano izgublja.«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«