Zdaj govori pesnik

»Za neke v ogenj svet bo izginil, / za druge v led.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Vsaka svoboda se začne s svobodo govora.«

»roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…«

»puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«

»odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah«

»Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.«

»Vrednost poezije ni le v nji sami, temveč da ima tudi nesporno poslanstvo, da more iz ustvarjalne moči človeka prenavljati.«

»Brez tebe črka p pač ne gre.«

»... pljuskala v rupe bi skalnatih sten, / padala v brezen bi črne globine, / spenjala spet se prešerna v višine / kot kljubujoč in razpenjen greben. / Ko pa bi zmagan utihnil vihar, / spet bi bila le zrcalo pokojno, / sonca in meseca žarkom prosojno, / mir le, tišina brezbrežna in žar.«

»V množici mnenj se presliši glas posameznih modrih ljudi«

»Možnost, da smo sami, / je nična. In ničnost / je gromozanska!«

»Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala.«

»Drobnih kapelj ni / mogoče vtisniti / v mehak papir.«

»Brezciljno potovanje zame!«

»Tudi na tebi, o moje nebo, zvezda za zvezdo ugaša, vendar ne bliža se jutro svetlo, burja se ljuto oglaša.«

»Svojat je umirala temna od mesa, / ampak, ptiči so / tudi umirali temni od mesa. / Kaj tu manjka?«

»Kako težko je biti slab / kako težko je biti sam, / in biti star, pa biti mlad!«

»Tudi družina ne podpira njegove strasti. Boji se, da bo njegovo delo s smrtjo izgubljeno.«

»Sicer poleti rada prebiram poezijo, najraje mojstrske verze Milana Jesiha.«

»In ko sedemo na dadaistični stol, / je zelo neresno biti PROTI, / še posebej, če je univerzalni verz / funkcija ledvic in tramvaj obenem.«

»Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»Težko sem se spomnil besed iz vsakdanjega življenja, ti verzi pa so kar privreli iz mene.«

»Stoletne hiše slonijo na hribu.«

»Kultura je najpomembnejša osnova. Mesto se upira z ustvarjalnostjo, navdihom in povezanostjo.«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Pibernikova poezija je zagotovo najbolj intimna in najbolj tenka žila izpovednosti, pričevanja o njegovem bivanju med nami, zato zagotovo tudi njemu, če že ne toliko svetu – sveta stvar.«