Ključna beseda: pesnik

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.«

»Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe.«

»Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je 'moral učiti kot tujega jezika' – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani.«

»Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.«

»ne dopustiti pozabe«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Izgnali so me tisti, ki na tem prostoru, ki ga je domači filozof poimenoval sarajevski bazen, že 25 let obvladujejo instrumente oblasti v kulturi, tako kot vojni dobičkarji obvladujejo svoj vojni plen.«

»V vseh družbenih sferah, tudi v kulturi, se je podrla lestvica vrednot.«

»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«

»Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel. Vedel sem, kakšno dragocenost držim v rokah, in sem se bal, da bi mi jo ugrabila kaka druga založba. A se je zataknilo že pri glavnem uredniku.«

»Njegova lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena. Naklonjenost bralcev si je pridobil z večnimi temami o ljubezni in slovesu.«

»Pri poeziji moraš biti zelo pogumen. Založbe nimajo nikakršnega poguma, ker ne izdajajo skoraj nič. Če se spomnijo, da bi izdale knjigo poezije, rečejo Möderndorferju ali Lainščku. To ni pogum. To je ziheraštvo v skrajni obliki.«

»Njegove pesmi nosijo univerzalno sporočilo, kako se spopadati, živeti v svetu in ostati velik človek.«

»A odpiranje v svet je ne glede na vse nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, če ne poznamo tudi zgodbe drugih ljudi in drugih svetov.«

»Ko na vsakem koraku opažamo regresije in grobe posege v osnovne človekove pravice in dostojanstvo.«

»Društvo narodov in apoteka, oboje je laž.«

»Tako kot običajno rečemo, da so Grki pisali grške tragedije bolj za naš čas kot za svoj čas, lahko rečemo tudi za Kosovela.«

»Če začnemo že leta 1927, ko Span izda prvo posmrtno edicijo zbirko Kosovelovih pesmi, vidimo, da je v njej zlasti vključena poezija, ki je bila sprejemljiva tedaj...«

»Misel o novem evropskem človeku, ki bo spremenil etično podobo Evrope, je tudi osrednja misel Kosovelovih Integralov.«

»Da je človek otok oziroma celota, ki se mora v neskončnosti oceanov boriti za obstanek.«

»Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, ki mu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.«

»Iz sebe«

»V človeku mora biti vse čudovito«

»In ve, da prvi sam je z njim – odrešen.«

»Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času.«

»Ne drevesa, ljudje so najbolj čudežni sadovi štirih milijard let evolucije in mi bomo uničili samo sami sebe, ker uničujemo okolje, tisti habitat, ki je popolnoma povezan med sabo. Mi smo tisti, ki bomo izumrli, če ne bomo spremenili stanja stvari, življenje pa bo ostalo. Vsako menjavo geološke dobe v zgodovini je zaznamovalo množično izumrtje večine živih vrst na planetu, ampak se je kljub temu na novo razvilo bogato življenje.«

»Moj junak spozna, da si zanamci zaslužijo boljši svet. Ura je tik pred dvanajsto, počasi se zavedamo, da so šle stvari predaleč in da so v naši kulturi in civilizaciji tokovi, ki bi še lahko zaustavili to, kar se neizogibno približuje katastrofi. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bomo imeli več vode, zraka, ničesar, kar človek kljub sodobni civilizaciji potrebuje za življenje.«