Zdaj govori pesnik

»Zato zahtevamo državo, ki nam bo zagotavljala človeka vredno življenje.«

»Vsi, vsi, ki živite v kloaki, le vkup z nami. Z nami, obubožana vas, z nami, študentje, profesorji, pesniki, strokovnjaki, prihaja naš čas.«

»Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.«

»Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.«

»kar zapišem, je laž«

»tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta«

»a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«

»Specifika Svetlanine pesniške mačkologije je diskretno sporočilo, ki ob proslavljanju mačjih kraljevskih veličanstev nevsiljivo upesnjuje tudi senčne strani življenja, med drugim boj za preživetje.«

»Ker ve, kaj je zlo, ker ga je boleče izkusila in se zoper njega tolikokrat borila, nam ta velikodušna avtorica podarja poezijo igrivosti, smeha, topline in bližine, podarja nam dobroto v obliki dobrih, odličnih, smešnih, upravičeno jeznih, globoko ranljivih verzov.«

»Kdor hoče peti otrokom, mora imeti glas, ki gre čez do-re-mi in nazaj do mi-re-do. A sam glas še ni dovolj. Mora imeti tudi veliko in lepo srce, v katerega gredo vsi otroci od Anžeta do Žige pa od Žive do Anke. Tak glas in srce, bi rekel, ima Romana Krajnčan. Zato poje otrokom prave njihove pesmi.«

»Lahko bodo porezali vse rože, a ne bodo mogli ustaviti pomladi.«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Vsem naj bom / neznan.«

»Pesnik vedno znova obkroža svojo 'oazo duše'.«

»Pomlad sredi gora je zanj poseben letni čas novega pričakovanja.«

»Pesnik Košir se ustavlja tudi ob gorah v snegu in piše o začetkih leta in zimskih pejsažih.«

»Za svoj nastop tako pripravlja esej o čakanju, povezanim z železniško postajo.«

»Cigansko je tisto, kar je najvišje, najgloblje in najbolj aristokratsko v njegovi deželi.«

»Prinaša metapoezijo, ki prevprašuje položaj in smisel poezije v sodobnem svetu, hkrati pa prevprašuje tudi vse druge spoznavne tvorbe družbene zavesti in razmerja med njimi«

»prefinjeno besedno tkanje, v katerem izstopa valujoča, skrbno izpisana skladnja, ki izrisuje prostore in občutja«

»nudijo literarni užitek in s svojo večpomenskostjo dosegajo najvišjo raven pesniških stvaritev«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»Za razigranost pesniškega jezika in za prispevek k slovenski literaturi in umetnosti«