Zdaj govori pesnik

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«

»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«

»Plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače.«

»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«

»Kako bit očeš poet in ti pretežko je v prsih nosit al pekel, al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«

»Črno mleko zgodnosti pijemo ga zvečer / pijemo ga opoldne in zjutraj pijemo ga ponoči / pijemo in pijemo / grob kopljemo v sapah tam ne leži se tesnó.«

»[M]eni pa so ostale fusnote, samo še fusnote kot hipni odzivi na sprotno dogajanje vse bolj razdrobljenega žitja in bitja v vse bolj razdrobljenem, fragmentarnem svetu.«

»Bodice se razpirajo in zapirajo, razpirajo in zapirajo – jež prestrašeno diha, mene pa spreletava srh spričo čudeža, ki ga držim v rokah.«

»Nobenih ambicij nimam. Nobenega sovraštva ne čutim, nobene bolečine, nobenega strahu pred tistim, kar prihaja.«

»Potem veš, da je tudi v smrti – življenje.«

»Poti sta se razšli in jaz, jaz to izbral sem, kjer jih manj je šlo, in v tem bila je vsa razlika.«

»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«

»Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.«

»neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«

»Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«

»Kaj ti je … se taku čubeš? / kaj pa glave ti brenči? – – Dejme mier, pašlušan burjo, čuj t'n uanih, ku šumi!«

»Pesem skopni na ustnicah in dež in rosa / na oknu na steklenici po grlu skopni / omama na soncu skopni telo ime na vratih / ko odnesejo po zavitem stopnišču / tisto kar je ostalo.«

»Snežil bi rad pa nimam od kod / gnezdil bi rad pa ni več tvojih rok.«

»Ne verjamem v življenje predmetovčeprav čutim tvoje ustnice na robu skodelice...«

»Na moji postelji / poslednje kar si zapomniš / namesto rjuh mrtvaški prt / namesto naju sladka sladka smrt.«

»Spominjam se izza mlada, kako so visele po vseh krčmah poleg svetniških podob na steklo velikanske reklame z ogromnimi parniki in napisi 'Red Star Line', 'Hamburg-Amerika Line', 'Trst-Amerika'. Ljudje so se izseljevali trumoma.«

»Vpogled v čas, ko smo listali po osami in se iskali preko knjig.«

»Ta večno živa ljubezen mi je narekovala besede in zloge v Poslanici, ki bi jo lahko imenovali tudi Mala pratika za leto kovida 19.«

»Svoboda je zdrava in lepa kot prvo zelenje. Vreme pa je vedno aprilsko.«

»Tudi on bi se rad ponotranjil s človekom: spozabil se je čez svojo mero.«

»Biu sm hauzarski srotek, doma iz fabriških hauzov, gospod Kus pa una dva so bli iz fabriške vile, pet cimrov, u predsob pa telefon direkt u fabriko.«

»V sliki je prepoznal požrešnega otroka, ki vse poje, tudi svoja starša.«

»V groteskno obarvanih umetničinih delih prepoznava ljudožerske elemente.«

»Svoboda je glagol.«

»Vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali, me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho, zakliče.«