Zdaj govori pesnik

»prebudi se, ljubica, jutro je, / in tvoje krmežljave oči se bodo zazrle vame, / izpod vek bo ušel lesk novih sonc / in dah tvojih ustnic bo pognal v tek / od pradavnine strnjeno kri v mojih senceh«

»ker bomo kmalu pospravili, / se vrnili po asfaltnih cestah / v betonsko pajčevino svojih življenj, / polnih stremljenja / in negodovanja / in zahtevala / in razočaranja, / kjer imamo vedno vsega preveč / in nikoli ničesar zadosti«

»Pesmi so v globini tako temačne kot upajoče, s humorjem, ironijo, kdaj sarkazmom govore o nevarnosti, da bi odtujenost opustošila deželo, jo prikrajšala za ustvarjalnost, veselje do življenja.«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki …«

»Kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Vedno sem čutil, da v slehernem med nami tiči globoka anonimnost … ko greš globoko vase, srečaš vse in vsakogar na skupnem terenu, ali pa ne srečaš nikogar. Ne glede na to, kaj srečaš, pa to nikoli ni tvoje … Smo kot posoda in nič je to, kar obdajamo. Kakor da bi bili v sobi, v kateri smo, paradoksalno, odsotni.«

»Tudi če bi se znašli v najbolj ogabni deželi sveta, v času neprimerljive zlobe in neumnosti, bi videli, da poezija kljub temu nastaja.«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«

»Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«

»Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«

»Če si pretirano odprtih misli, ti bodo izpadli možgani.«

»Komaj rojen, že goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa morja, polna krvi, vsa jezera, in vode ni.«

»Jaz sem mlada, rojena iz maternice, ki je bila polepljena s posterji in okrašena s sponkami. Jaz ne hodim na ulice s pločevinko in toastom, ždim pred ekrani najemniškega udobja in štejem kalorije.«

»Našla sem prag kjer spregovorim kar je treba in napišem svoj verz.«

»Ližeš mi prste na nogah, imaš me v rokah, ostrina bradavic ujame prste, blazinice postanejo vlažne.«

»Nikoli ne izgubi spoštovanja do besed, še posebej ko spozna, da ji vsaka črka omogoča zapis v zadnjo pesem zadnje pesnice.«

»Iz dejanskih sanj in pesniških fiktivnih sanj. V njih nastopajo resnične osebe, v glavnem iz literarnega sveta, ki so mi prekrižale pot.«

»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«

»Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«

»Tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«

»Ob pregledu svoje dotedanje poetike sem ugotovil, da bi se samo ponavljal.«

»Pesem na čutno nazoren način preprosto pokaže neki uvid.«

»Odraščal sem bolj kot ne v zakotju, kjer sem ves čas bil v stiku z naravo.«

»Iskrivost zraka, golo nebo in nedoumljiva spremenljivost oblakov mu pomenijo globino niča oz. jasnino praznine, iz katere izvira vse, kar smo.«

»Če nas individualna odgovornost, oz. vest, in svobodna misel ne vodi, potem smo sužnji kompromisov in vedno bolj jeklenih družbenih dogovorov, v katere smo ujeti kot ptiči ali ribe v nastavljeno mrežo.«

»Celo ljubezen bi morala ostati le v srcu, kvečjemu samo še presajena v glavo, kajti drugega bitja se ne moreš polastiti, reka mora teči svobodno, za vse enako.«