Ključna beseda: bolečina

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Bolečina je peti vitalni znak, kar pomeni, da jo je treba obravnavati kot druge vitalne znake.«

»Treba jo je oceniti, ob pravem času izmeriti njeno moč z izbrano ocenjevalno lestvico, ob pojavu bolečine je treba ukrepati, ponovno izmeriti njeno moč in vse dejavnosti dokumentirati.«

»Ovrednotenje bolečine je pogoj za njeno učinkovito lajšanje.«

»Izdajanje, podaljševanje, odvzem licenc fizioterapevtom, strokovni nadzori nad svetovanjem. Kajti s terena prihajajo informacije, da fizioterapevtske postopke izvajajo številni nekvalificirani kadri.«

»Vsak pacient z bolečino v hrbtu, pri katerem lahko preprečimo dolgotrajni bolniški dopust, v samo sedmih mesecih ustvari prihranke približno v protivrednosti vseh fizioterapevtskih storitev, ki jih v enakem obdobju ustvari sto pacientov z bolečino v hrbtu.«

»Ko smo v službi, je priporočljivo, da približno na 20 minut zamenjamo položaj telesa.«

»Izdajanje, podaljševanje, odvzem licenc fizioterapevtom, strokovni nadzori nad svetovanjem.«

»Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo.«

»To je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo.«

»Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene.«

»Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt?«

»Ali je skrajna intimna tragika dandanes, v površnem svetu, sploh lahko razumljena?«

»Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?«

»Ta bolečina bo vedno z mano, sprejela sem jo, znam jo nositi.«

»Ne morem verjeti, da sem tukaj, da se danes o tem pogovarjamo. Hkrati pa sem ponosna in hvaležna, da sem prišla tako daleč, to je poklonu našemu Maticu, ki je bil od vseh nas.«

»Ne boste ga izbrisali, jaz ga bom za večno nazaj vpisala. Tako bo živel tudi, ko mene več ne bo. Ne gre za upor, gre za to, da je on zame neizbrisen in da me sistem kot tak ne zanima. Matic bo ostal za vedno.«

»Žalost me ne bo zlomila, vedno te bom slavila«

»Dejstvo, da zelo pogosto ni učinkovitih zdravil, prispeva k visoki stopnji bolečine in trpljenja ne samo za obolelega, temveč tudi za njegovo družino, prijatelje ter družbeni sistem kot celoto, saj se slabša kakovost življenja, invalidnost in pomanjkanje avtonomije odražajo na prav vseh nivojih družbenega sistema.«

»Zato, spoštovani bolniki, v okrepljenem prizadevanju za vaš boljši jutri želim, da dosedanja, že velikokrat izkazana solidarnost družbe zgolj gradi temelje za nov družbenopolitični konsenz.«

»Kar je bilo, je bilo in odveč so sanje. Dan je dan, a večer večer. Spet bo vsakdanjost zožila to majhno smešno življenje v pretesen okvir.«

»Vsaka izguba je osebna in vsak jo doživlja na enkraten način.«

»Praznina nastane in še bolj udari s časom. Z nečim jo moramo zapolniti.«

»Odgovore dobiš, ko se nehaš z njimi ukvarjati. Bolj ko se z nečim ukvarjaš, bolj se rezultat oddaljuje.«

»Pogledaš lahko, ko ta bolečina izgubi ostrino. To je, ko mineva čas.«