»Operacija je končana.«
»Moški naj bi izrazil namero, da bo storil samomor.«
»Ta eksplozija je bila zanj usodna.«
»V času eksplozij v bližnji predsedniški palači ni bilo predsednika Luiza Inacia Lula da Silve.«
»Moški, opremljen z razstrelivom, se je približal poslopju sodišča in poskušal vanj vstopiti, kar pa mu ni uspelo.«
»Odjeknili sta dve eksploziji – ena v avtomobilu na trgu pred sodiščem, druga pa le malo zatem, ko je moški poskušal vstopiti v stavbo sodišča.«
»Ta je bila zanj usodna.«
»melanholijo vidijo kot strup, ki ga je treba iz bolnice izcediti z odpiranjem gnojnih ran na njenem telesu.«
»Agnes je videti presrečna; je res mogoče, da bi kdaj končala kot ženska pri slapu?«
»domnevajo, da je osumljenec storil samomor.«
»Osumljen je, da je najprej ustrelil župana občine Kirchberg.«
»Domnevajo, da je osumljenec storil samomor.«
»Počutila sem se krivo, da je naredil samomor, ker me je pet ali deset minut pred tem, vprašal, ali bom lahko!«
»Ne vem, kdo stoji za tem, kakšno je ozadje tega dogodka in danes po 10 letih me ne zanima.«
»Sem Ana in sem ravnateljeva hči. Pred desetimi leti se je moje življenje za trenutek ustavilo. Nisem ne vedela in ne znala, kako naprej. Ampak pobrala sem se in danes stojim tukaj, da s svojo zgodbo pomagam ljudem, ki se znajdejo v podobni stiski, v kakršni sem se pred desetimi leti znašla jaz.«
»Ko sem prvič videla video, sem si govorila, da to ni res, to ne more biti. V prvem trenutku nisem niti dojela, da je to verjetno moj oče.«
»Tudi ljudje so naredili v tej zgodbi veliko hudega. Mediji so glavni krivci, ker so poročali, ampak mediji poročajo to, kar ljudje berejo. Tudi ljudje so zlobni.«
»Počutila sem se krivo, da je naredil samomor, ker me je pet ali deset minut pred tem, vprašal, ali bom lahko! Prišel je v mojo sobo, me pogledal in rekel – a boš lahko? Sem rekla, ja, saj je že konec. Mi je rekel: Veš, rad te imam.«
»Takrat v času afere se je vse obrnilo proti nam in sem nehala govoriti, držala sem v sebi, nabiralo se je, nabiralo in potem je izbruhnilo.«
»Ne vem, kdo stoji za tem, kakšno je ozadje tega dogodka in danes po 10 letih me ne zanima. Verjamem pa, da koga preganja, da je on takrat umrl.«
»Kako so ljudje lahko zlobni in kaj vse so pripravljeni narediti sočloveku, ki ga morda niti ne poznajo.«
»Njemu bi bilo lahko sojeno doma. Ampak doma je bil sprejet. V bistvu so mu sodili tisti, ki mu ne bi smeli.«
»Moški je na kraju umrl. Hudo poškodovano žensko so odpeljali v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec.«
»Da mi je mar za nekoga, lahko izrazim tudi z napačnimi besedami, ampak moja neverbalna komunikacija, moj izraz, zven mojih besed, je tisto, kar lahko reši življenje.«
»Najhujša je samostigma, ko se človek zaradi svojih duševnih težav počuti manjvrednega, težave zanika in pozno išče pomoč.«
»Kljub temu je samomor velik javnozdravstveni problem s socialnimi, čustvenimi in gospodarskimi posledicami.«
»Med mladimi velikokrat prihaja do posnemanja samomorov, samomor pa je eden najpogostejših vzrokov za smrtnost med mladimi.«
»Naša skupna naloga in odgovornost je, da se opolnomočimo s strokovnim znanjem o dejavnikih tveganja, ustreznih pristopih in terapevtski komunikaciji.«
»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«
»V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.«
