Zdaj govori pesnik

»Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).«

»Zanima me pisati osebno na zelo neoseben način, način potujitve ... Če bi kdo o Mnogoboju mitologij rekel, da je neosebna zbirka, to tako paradoksalno ni res.«

»Akt razlastitve pomeni, kot bi rekel Miklavž Komelj, da 'v jeziku poezije ni zasebne lastnine'.«

»No, ko citiram Aleša Kermavnerja, se mi zdi zabavno, kako si bodo bralci to interpretirali.«

»Če se ne motim, se samo enkrat pojavi beseda nežnost, in še to zato, da bi poudarili njeno odsotnost.«

»Človeštvo že ves čas kopiči vednost. Že dobri stari Hegel pravi, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se nismo ničesar naučili.«

»Pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce.«

»Imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd.«

»Ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein.«

»Zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»[I]mam nedoločnost / nedokončan sem / nedokončen // nobene dokončnosti / nimam gotovosti nimam / popolnosti tudi ne«

»[N]arejen si na pol / in to / moraš pesniti«

»V tem / prostem / slogu / padajočem / pomenu / pre- / stopu / in /preskoku«

»smo vsi to, kar preberemo«

»nihče ne more napisati ničesar, kar ni prebral ali ni prebralo njega«

»Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.«

»Sediva na Trgu revolucije in kar naprej se morava smejati, saj je dan neznansko lep in najine skrbi niso od tega sveta.«

»Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne.«

»Deblo Po gibkem lesu se ti živopretakajo sokovi. Tvoje letnice so kakor tolmun, ki mu je gladki mir vznemiril kamen. V njih si, visokoraslo deblo, zarisalo vso zgodovino gozda. In rišeš jo spet vsako leto znova.«

»nebo je prazno // bogovi so umolknili // zapustili so nas / na zapečatenem planetu«

»mrtvaška godba zaigra v jutranje meglice / pozavna se obešenjaško lesketa, / in boben udriha in udriha, / ihtavo udriha«

»prebudi se, ljubica, jutro je, / in tvoje krmežljave oči se bodo zazrle vame, / izpod vek bo ušel lesk novih sonc / in dah tvojih ustnic bo pognal v tek / od pradavnine strnjeno kri v mojih senceh«

»ker bomo kmalu pospravili, / se vrnili po asfaltnih cestah / v betonsko pajčevino svojih življenj, / polnih stremljenja / in negodovanja / in zahtevala / in razočaranja, / kjer imamo vedno vsega preveč / in nikoli ničesar zadosti«

»Pesmi so v globini tako temačne kot upajoče, s humorjem, ironijo, kdaj sarkazmom govore o nevarnosti, da bi odtujenost opustošila deželo, jo prikrajšala za ustvarjalnost, veselje do življenja.«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki …«