Tema: Pesništvo

»Spočet v kripovaluti, položen v kriptodepresijo, spal odprtih vek, v strahu za dušo.«

»Verjamemo, da se nam na kopnem ni potrebno več ničesar bati.«

»Nezaceljen spomin.«

»Tukaj in zdaj sem lahko zaceljen in brez želje strmim v praznino sveta. Ampak pesem me napada kot spomin: vroča mivka in golota v turkizu, ko je jutro le obljuba lepega.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Prihaja mi v spomin, kako Jezus dvigne palico in z glasom groma žuga: 'Prilika ne razloži tega sveta, je seme Božjih besed, ki šepečejo onkraj pomena.'«

»Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Začetek jeseni je šele …«

»Možnost, da smo sami, / je nična. In ničnost / je gromozanska!«

»Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala.«

»Drobnih kapelj ni / mogoče vtisniti / v mehak papir.«

»Brezciljno potovanje zame!«

»Prvenstveno v svojem jeziku.«

»In ko sedemo na dadaistični stol, / je zelo neresno biti PROTI, / še posebej, če je univerzalni verz / funkcija ledvic in tramvaj obenem.«

»Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo«

»Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo.«

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«