Ključna beseda: simbolika

»Ker je vse minljivo, so otroci, ki se rodijo v ljubezni, edini smisel – ne samo pesnika, ampak tudi te civilizacije, človeštva. V bistvu je minljivost nepomembna.«

»V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik.«

»Škarje so se mi zdele zanimiv simbol za to, kako nekaj odrežemo, odpravimo. To se sliši dostikrat negativno ali strašljivo, je pa seveda lahko tudi pozitivno. Znajti se v škarjah hkrati pomeni znajti se v precepu in mene vedno zanimajo junakinje in junaki v nekem precepu.«

»Razstava spodbuja razmislek o mizi kot predmetu, ki nas spremlja od otroštva do smrti, ki se ga dnevno neštetokrat dotaknemo in ima v našem življenju poleg uporabnega tudi številne druge pomene.«

»Polagoma dobivajo mize našega življenja nove odtenke, pomene, podobe in člane. Nekatere z lahkoto zavržemo, druge ostanejo vse življenje del nas in z njih polzijo številni spomini.«

»To je začasna postavitev: razumite jo kot umetniško instalacijo, če se to lepše sliši, ki pa ima tudi simbolni pomen.«

»Glede na neumnosti, ki se počnejo v parlamentu, so drogovi morda še preveč narazen.«

»Zame so ti stebri dokaz, da diktatorska oblast posega v prostor in dokazuje svojo moč oziroma hoče ustvariti distanco, distinkcijo med stavbo, ki naj bi bila 'ljudski parlament', in ogromnim javnim prostorom, ki omogoča zbiranje.«

»To je državniška poteza.«

»Ko bodo zastave vihrale, pročelja parlamenta sploh ne bomo videli.«

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«

»edino // gibanje : // hlapenje«

»vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim«

»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«

»Na ta način Babnik ne obravnava izključno fizične pojavnosti predmeta, temveč predvsem njegovo simbolno vrednost, ki je 'vpisana' vanj zaradi uveljavljenih družbenih kanonov.«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki …«

»Kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Njene domiselne upodobitve so za gledalca močna izkušnja, h kateri verodostojno dodaja bolj kot ne filozofsko preizpraševanje človeške eksistence v ključnih življenjskih fazah, zaradi česar učinkujejo nanj še silnejše.«