Ključna beseda: samota

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //«

»ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.«

»Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.«

»Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.«

»Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.«

»Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.«

»Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.«

»tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.«

»jazti. tijaz.«

»volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš«

»če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Najrajši bi se fentala s postopnim doziranjem informacij, razgrnjenih prek členitve časovno in prostorsko oddaljenih prizorov, poslušalca sistematično vodi do spoznanja nepovratnega konca. Pri tem hkrati dovolj razgrinja in zamolči, da ohranja veliko prostora za poslušalčevo aktivno udeležbo.«

»Kakšno veselje mi dela ta vodnjak. In naša mala hiška brez stranišča. Pomivanje v čebrih. Skupni lonec. Ni mi za urbana letovišča.«

»Tu smo bogu za hrbtom.«

»Na koncu sveta.«

»Same sredi skalnate idile. Kakšna sreča, da smo jo odkrile.«

»Vseskozi sem na nepravem mestu.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje.«

»pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les.«

»kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama.«

»Od tukaj, če sedim pri miru, vidim / vrh velikega bora /…/ Če se na stolu malo vzravnam / slika ni več popolna.«

»z nedosegljivo mirnostjo predmeta, / da vedeti, da je bila ves čas / samo orodje, in vendar se zdi, / da ji ni bilo mogoče dodati / nobenega gibanja, / ki ne bi bilo kot njena volja / že davno v njej.«

»Tudi jaz imam otroke.Hčerka me prosi, naj pišemsamo še vesele pesmi,in ne vem, ali bi biloneodgovorno ali hrabro,če bi jih lahko.«

»Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota.«