»Mojim rjavim sestram in vsem rjavim deklicam, ki nocoj gledajo: naša mehkoba ni breme. Naša globina ni preveč. Naša luč ne potrebuje dovoljenja, da sije. Spadamo v vsako sobo, v katero stopimo. Naši glasovi štejejo in naše sanje si zaslužijo svoj prostor.«
»Rekel je, da si želi nekega dne voditi studio in režiserjem pustiti, da ustvarjajo, kar hočejo. Tako dobiš Grešnike. Tako dobiš Eno bitko za drugo.«
»Režiserji se s problemom, kako upodobiti poročno noč na platnu, soočajo tako, da začnejo uglaševati violine. Zapisujejo insinuacije in vragolije. Vse to potapljajo v globoko modro mesečino, prelivajočo se v zoro, ki pronica skoz koprenaste zavese. Ne naš profesor, Lubitsch! Za poročno noč mu ni bilo kaj dosti mar. Vso je preskočil. Posnel je ljubimca, ki zajtrkujeta.«
