Zdaj govori pesnik

»Za deželo poletja je druga pokrajina. Zvečer / bo polna luna, ki ima ob strani pego / v obliki peščenega zajca. Luna, polna in bleda, / z ovsenim sijem. Ostaniva tu: razkriva se drugo poletje.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»Najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah.«

»V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«

»Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.«

»Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.«

»Bo vrnil mi kdo melodijo, ki sem jo vrhovom zapel? Daljine so gluhe in spijo, z nikoder ne en odmev.«

»Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.«

»Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne.«

»Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi.«

»Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji.«

»Tu je teh pet hektarjev niča. Ta nič je zapisan v moje srce.«

»Človek se rodi s svobodno voljo, s katero lahko počne kar se mu zahoče, težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bognajprej ne sme pojesti vsega kar bi rad, potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata, pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji.«

»Problem smrti je le umrljivost, sicer pa bi menda kar šlo.«

»karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...«

»Jutri se bomo vrnili in vsi ljudje bodo prisluhnili korakom naše vrnitve.«

»Rdeča mapa pogoltne vse.«

»Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.«

»Poezija je vame zabila kol, po njem se ne morem vzpeti v nebo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»Sprememba implicira strah, a pričakovanje strah raztaplja.«

»Ne joči, pridem kmalu, mimo migrantov – ljudi, za katere ne moreš najti prave strategije.«

»Kako lep je na odru, kako mavričen kalejdoskop županov in iztrošenega botoksa, našega gospoda predsednika.«

»Kdor volčje koplje jame, / naj posebej eno zame.«

»Svojega imena se spomni, čr-ni obris.«

»Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.«

»Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?«

»Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«

»ljubezensko pismo«