Ključna beseda: eseji

»Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.«

»Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.«

»Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam. Belo, rožno, zlatorjavo … / Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.«

»… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje.«

»Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja.«

»Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano.«

»Nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.«

»Slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.«

»Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu.«

»Vsak od nas mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.«

»Edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni.«

»Korozija človeške imaginacije, atrofija čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti.«

»Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, ne nazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.«

»Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.«

»Korozija človeške imaginacije, atrofija čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja.«

»Korozija človeške imaginacije, atrofija čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti.«

»Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, ne nazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.«

»Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.«

»Korozija človeške imaginacije, atrofija čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja.«

»kljub obilju brez prihodnosti«

»potrebuje(jo) zgolj modne in politične trende«

»premagovanje in izpopolnjevanje človeške narave«

»duhovne dimenzije naše vsakdanjosti«

»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«

»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«

»Zdi se mi, da gre za temeljno nerazumevanje – namreč, da je svet kot tak podrejen utilitarizmu, da morajo stvari nečemu služiti, da morajo dajati profit, da morajo biti prodajljive, in to čim prej. Umetnost pa že po definiciji ni namenjena temu, da bi bila uporabna. Po mojem mnenju je temeljni smisel umetnosti v tem trenutku, da drži to pozicijo, ker je svet umetnosti absolutno nenaklonjen. Govorimo res o boju za obstanek. Namen umetnosti je, da vsem omogoča neko temeljno svobodo, ki jo kot ljudje, če naj bi to ostali, absolutno nujno potrebujemo, ker drugače ne moremo preživeti.«

»To se spet navezuje na neoliberalno agendo, ki ne dopušča odklona, ne dopušča izstopa iz logike nekega preužitka, ki ga vedno vzame zase. Čaj je zame definicija izstopa iz nekega časa, ki je dobesedno ukraden agendi, ki te drži v tem, da moraš producirati, da moraš biti koristen, seveda za prodajo. Pitje čaja je neka partitura časa, ki teče zate, časa, ko se lahko stakneš s sabo, če želiš.«

»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«

»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«

»Zdi se mi, da gre za temeljno nerazumevanje – namreč, da je svet kot tak podrejen utilitarizmu, da morajo stvari nečemu služiti, da morajo dajati profit, da morajo biti prodajljive, in to čim prej. Umetnost pa že po definiciji ni namenjena temu, da bi bila uporabna. Po mojem mnenju je temeljni smisel umetnosti v tem trenutku, da drži to pozicijo, ker je svet umetnosti absolutno nenaklonjen. Govorimo res o boju za obstanek. Namen umetnosti je, da vsem omogoča neko temeljno svobodo, ki jo kot ljudje, če naj bi to ostali, absolutno nujno potrebujemo, ker drugače ne moremo preživeti.«