Ključna beseda: absurd

»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«

»Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili?«

»Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem?«

»V mehurčku je preprosto nemogoče živeti.«

»Iz tega izhaja tudi nekakšno nelagodje ob gledanju filma, saj se je vedno težko prepoznati v nečem, česar v resnici ne odobravamo.«

»Moram priznati, da sem si že od Drevesa naprej želela enkrat sodelovati z Markom Mandićem, čeprav se nisva poznala.«

»Morda nisem ravno razmišljala obogataših kot o zlikovcih, bolj sem jih videla kot ponazoritev strahu pred drugim.«

»Ana z menoj deli ta občutek za samoironijo, in takoj je bila pripravljena sodelovati.«

»V resnici sta bila to dva popolnoma ločena projekta.«

»Včasih se zgodi, da so kakšne stvari vključene v scenarij, potem pa se čez nekaj let tudi zgodijo v resničnem življenju.«

»Zame je bil dogodek takrat povezan z občutkom krivde, ker sem se dan pred tem igrala z odpiranjem rezervoarja za gorivo.«

»Razkošja pa ti tvoje več kot štiridesetletno pisateljevanje ni prineslo«