Ključna beseda: absurd

»Največji rop je tisti, ki ga nihče ne opazi, čeprav se dogaja pred očmi vseh.«

»Film ni zamišljen kot socialna drama, čeprav je tematsko družbeno kritičen, se vseeno bolj osredotoča na smeh in avanturo.«

»Eden je bil lahko vedno bolj kritičen in pomagal, ko sta se druga dva utrudila.«

»Dorfmanovo besedilo nas vodi k arhetipu, odločilnemu dejanju, h komični tragediji, ki priklicuje zlovešče bojne igre ter pripoveduje o preživetju in mejah, resničnih in metafizičnih.«

»Oder ne ponuja zatočišča: vsak gib, vsak molk, vsaka izgovorjena beseda ima svojo težo.«

»Meja, ki prečka hišo, prečka tudi telesa igralcev, njihove gibe in način, kako si stojijo blizu ali daleč, kako si delijo ali prilaščajo prostor.«

»To je, se zdi, temeljna postavka romana.«

»Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike.«

»Nič ni res in vse je res.«

»V mojih prvih igrah, na primer v Plešasti pevki, je čisto preprosto šlo za začudenje, ki sem ga občutil ob pogledu na naš svet in ljudi, ki govorijo, ne da bi kaj povedali, in katerih pogovorov nisem razumel.«

»In tako sem napisal druge igre, da bi to pojasnil.«

»Sprašujem se, ali sem storil prav. Moral bi nadaljevati po poti nerazvozljivega in nerazumljivega; menim namreč, da so ljudje, če se znajdejo pred nerazumljivim, bližje razumevanju stvari.«

»Vedno imam v mislih že vsaj malo pripravljene stvari za odhod, vem, kaj je nujno vzeti, kaj je odveč. Ne privezujem se.«

»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«

»Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili?«

»Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem?«

»V mehurčku je preprosto nemogoče živeti.«

»Iz tega izhaja tudi nekakšno nelagodje ob gledanju filma, saj se je vedno težko prepoznati v nečem, česar v resnici ne odobravamo.«

»Moram priznati, da sem si že od Drevesa naprej želela enkrat sodelovati z Markom Mandićem, čeprav se nisva poznala.«

»Morda nisem ravno razmišljala obogataših kot o zlikovcih, bolj sem jih videla kot ponazoritev strahu pred drugim.«

»Ana z menoj deli ta občutek za samoironijo, in takoj je bila pripravljena sodelovati.«

»V resnici sta bila to dva popolnoma ločena projekta.«

»Včasih se zgodi, da so kakšne stvari vključene v scenarij, potem pa se čez nekaj let tudi zgodijo v resničnem življenju.«

»Zame je bil dogodek takrat povezan z občutkom krivde, ker sem se dan pred tem igrala z odpiranjem rezervoarja za gorivo.«

»Razkošja pa ti tvoje več kot štiridesetletno pisateljevanje ni prineslo«