Ključna beseda: pisanje

»Ljudje morajo začeti razmišljati o tem, kje v svojem delovnem procesu lahko uporabijo to orodje, da bodo imeli največ koristi, obenem pa morajo še vedno poskrbeti za vnos lastne ustvarjalnosti.«

»UI po mnenju Hauserja odpira družbeno dilemo – po eni strani namreč olajša dostop do zgodb in odpravlja številne različne ovire, a hkrati hkrati znižuje ustvarjalnost.«

»Tak konec je srečen za oba.«

»Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo?«

»Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!«

»Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?«

»Danes ne bi ljubili tako, kot ljubimo, če Sapfo ne bi napisala niti enega verza, če Shakespeare ne bi napisal niti ene drame in če Marina Cvetajeva ne bi sestavila svojih pisem Pasternaku in Rilkeju.«

»Cilj njenega dela je spoprijemanje z lastnimi dvolikostmi in zagatami, 'ko gre za kazanje obličja svetu'.«

»To so bila v bistvu resna sredstva, ki so nam omogočala vlaganje v razvoj, ne samo zgolj golo preživetje.«

»In če to, kar pišem, lahko pomaga rešiti tudi življenja drugih ljudi, potem me to osrečuje bolj kot kar koli drugega.«

»V nekem smislu sem vedno vedel, da lahko pisanje rešuje življenja, morda je rešilo celo moje življenje.«

»Ko pišem, na neki točki vedno dobim občutek, da je to besedilo že bilo napisano, da že nekje obstaja, ne v meni, ampak zunaj mene, in da ga moram samo še zapisati, preden besedilo izgine.«

»Roman sem tako napisal, v enem zamahu, v enem samem neprekinjenem gibu, ki ni terjal pike.«

»Sprašujem se, zakaj to počne. Mogoče me hoče oma ponižati s tem, da me vključuje v svet odraslih, ki je predvidljiv kot vsa ta mesečna perila?«

»Slačil sem že Alini hlačke in razlikujem mesta, kjer se pusti dotikati – in vem, kdaj ne.«

»Strašno rada bi začela pisati pravi dnevnik, a se mi nekako ne posreči.«

»Najbolj me moti to, da bi morala, preden prav zares začnem, najprej napisati zgodovino svojega desetletnega teatrskega dela.«

»Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.«

»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»To ni esej, to je pesem.«

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«

»Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos.«

»Osamljena, brihtna dovolj, da ve, da bi morala biti možu podrejena, to še gre, da Prezelj rada krši pravila, ki so vsaj nekaterim stoletja tako dobro služila, pa postane očitno, ko Idi zmanjkuje motivacije za in/ali občutka zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: 'O, še en dan!'«

»In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo.«

»Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje.«