Ključna beseda: poezija

»Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»Ljudje danes še vedno beremo poezijo in romane, a jih ne živimo več. Od pomanjkanja poetičnosti v resničnem življenju pa bolita duša in telo ... Zato bomo letos na festivalu Sanje svojo bit in misel, utrip in smisel zarisovali v prostorsko-časovne linije poetske stvarnosti. Po obdobju, ki nas je odrezalo drug od drugega, od tega, da bi lahko živeli in dihali poetsko, se zavedamo, kako nujno je obnoviti in zaščititi prostor človečnosti, pesništva, domišljije in svobodne biti, okrepiti korenine svoje notranje narave.«

»To so ženske, ki sprejmejo odločitev ali so vanjo prisiljene, da živijo kot moški. Oblačijo se, vedejo in delajo kot moški in so zato tudi vključene v družbo.«

»Delal sem prav na področju, ki sem ga po svoje utemeljil.«

»Moje življenje se je spremenilo v trenutku, doživel sem večjo travmo...«

»Težko sem se spomnil besed iz vsakdanjega življenja, ti verzi pa so kar privreli iz mene.«

»Živim z rastlinami in jih vzgajam biološko.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom.«

»Kako ti je ime? Nimam imena, le neka zasrana številka sem!«

»Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.«

»Od vsega začetka sem si vsako knjigo zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico.«

»Bojim se te.«

»Največ dotikov sem namenila ljubeznim, ki se niso zgodile.«

»Pibernikova poezija je zagotovo najbolj intimna in najbolj tenka žila izpovednosti, pričevanja o njegovem bivanju med nami, zato zagotovo tudi njemu, če že ne toliko svetu – sveta stvar.«

»Začneš kot majhen človek in končaš kot majhen človek.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Vseh dvanajst Jezus je povabil / v odmaknjen, skromen kvart.«