Ključna beseda: poezija

»Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.«

»Zakladi klasične in sodobne evropske literature na voljo tudi v odličnih slovenskih prevodih in upravičeno zasedajo pomembno mesto v naših knjižnicah in naših življenjih.«

»Drugi del pa je to, da smo se odločili odpreti svoj arhiv in na spletu ponujamo ogled predstav, da se pogledati denimo znamenito Plešasto pevko.«

»Že prvi dan karantene smo začeli projekt Gledališče je doma, ki poteka na naši strani na Facebooku.«

»Z njo vzdržujemo stike, omogoča nam močnejšo refleksijo tega, kar se trenutno dogaja. Nekateri so sami, drugi so v stiskah, poezija pa nudi beg in rešitev.«

»Cmurek je mrtvi kot moje dežele.«

»Vsakega avtorja neizbrisno zaznamuje kraj rojstva za vse življenje, pa če si želi ali ne. Pokrajina vpliva na njegov ritem, na pogled na svet.«

»Cmurek je čuden in čudežen kraj, ki ga ni.«

»Plavolasi ruski zdravnik, srednjih let, drobne postave, Vladimir Semjonov po imenu, ki je kmalu znano daleč naokoli, odpre v trgovčevi hiši ordinacijo splošne prakse.«

»Njegov sin Zlatko Zajc pa je na Tratah preživel otroštvo in iz njegovih povesti prav skačejo podobe Trat in njenih posebnežev.«

»Kuntnerjeve pesniške zbirke Moje bregače, Slovenske gorice, Marija Snežna, Cmurek, Trate, so že z naslovi nekakšen manifest teh krajev.«

»Ali lahko poezija reši svet?«

»Nikoli ni čas za poezijo.«

»Ali se da upesniti ta svet, ali se da o njem pisati pesmi, o naši intimi, o našem odnosu do drugih?«

»Ali nas niso povaljali po blatu preproščine tviti in drugih, drobnih simptomatičnih sporočil...«

»Mogoče je najlepša poezija tista, ki je ne razumemo...«

»Mar ni poezija najmanj bizarno sporočilo o tem svetu in o nas samih...«

»Njen 'slovensko' prepoznavni pesniški jezik, prepleten z religijskimi in mitološkimi simboli ter nadrealističnimi elementi, ki sestopajo v realistični svet z vsakodnevnimi bivanjskimi vprašanji, odlikujeta svežina in živahnost z mero duhovitosti oz. samoironije.«

»Čeprav sem zmožna pisati tudi v slovenskem jeziku, je moja odločitev tudi kulturnopolitična, ker prihajam iz majhne države, kot je Makedonija, v majhno državo, kot je Slovenija. Zdi se mi prav, da vztrajam pri maternem jeziku, da pa so moja dela tudi prevedena v slovenski jezik.«

»si svet ne zasluži / še konca sveta«

»Ker se mi zdi v teh časih knjiga, ki razmišlja o tem, kako razmišljamo o pojmu konca na različnih področjih, nadvse aktualno čtivo.«

»Lahko bi ostali v čistem realizmu, a sva s scenografko Uršo Vidic že na začetku tipali, kako bi lahko odprli prostor v surrealno, ne da bi režija povozila samo besedilo.«

»Drama postane poezija.«

»Moj proces se je obrnil iz globoke teme v veliko koščkov svetlobe.«

»Predstava postavlja ogledalo, tudi gledalcu.«

»/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

»V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.«

»Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.«

»Italijanski pesniki so Italijane upodabljali kot bojevite in energične dediče rimske kulture na Tržaškem.«

»Slovenski pesniki in pesnice Slovence predstavili predvsem kot trpeče branitelje domače tržaške rodne grude.«