Ključna beseda: poezija

»Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.«

»Italijanski pesniki so Italijane upodabljali kot bojevite in energične dediče rimske kulture na Tržaškem.«

»Slovenski pesniki in pesnice Slovence predstavili predvsem kot trpeče branitelje domače tržaške rodne grude.«

»Da se človekova duhovnost odkriva v ljubezni in da je nekje nekaj nespremenljivega, iz česar vse izhaja in k čemur se vse spet vrača.«

»Odsotnosti in koncih, staranju in retrospektivi, pa tudi o darilih in obnovitvi.«

»Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.«

»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje[…] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / ojebemti, ojebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«

»Pisal mi je Bog.«

»To jutro delim z njim / Bog vedno / pride po človeku …«

»Boga prevajajo / v več jezikov / Bog ima eno ime / in njegova podoba / se lomi / v več predstav.«

»… to si lepo povedala / odvrne Bog / meni pa se zazdi / da sem spet prispevala k temu / da je malo bolj božji / in malo manj človeški«

»Poezija je pot do miru.«

»Pri tem avtorjev izjemno izbrušen in izčiščen slog, pronicljiv humor, občutek za suspenz ter raba literarnih prijemov, kot so prolepsa, prepričljiv dialog, vložena zgodba, intertekstualnost, v sklopu katere prednjačijo predvsem citatne aluzije, ki jih črpa tako iz slovenske kot svetovne zakladnice književnosti, odtehtajo v prid literarnosti.«

»Prvi Slovenec, ki je apalaško pot prehodil.«

»Knjiga je obenem tudi osnova za njegov nov projekt, ki je, kot je dodal, povezan s slovensko transverzalo.«

»Prav to je, kot v spremni besedi k dvojezični izdaji ugotavlja prevajalka zbirke, tudi najtrši oreh pri presajanju njegove poezije, saj se 'prevajalec zaradi skladenjske eliptičnosti in jezikovne zgoščenosti nemalokrat znajde v nevarnosti, da bodo preproste, a izrazno močne pesmi v ciljnem jeziku izzvenele kot suhoparen dobesedni prevod.'«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Cigansko je tisto, kar je najgloblje.«

»Cigansko je tisto, kar je najvišje, najgloblje in najbolj aristokratsko v njegovi deželi.«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»Mogoče smo pozabili, kar ptice niso, da je petje namenjeno proslavljanju sveta. Poezija zato proslavlja življenje in krepi njegovo lepoto. Človeku v nas daje hrabrost, širi meje njegove zavesti in ojača notranjo melodijo. Ko s kavo pozdravimo dan, pozdravimo sonce, pozdravimo pesem v nas.«

»Veselim se pesniške knjige, ki jo bomo skupaj napisali 1. oktobra. Združilo nas bo iskanje občutkov lepega, spraševanje o smislu, želja po ohranjanju upanja in gotovo še marsikaj. Prepričan sem namreč, da človek v resnici pesniško prebiva na tem svetu in trenutki, ko zmore to tudi izraziti, se mi zdijo še posebej dragoceni.«

»Lirski subjekt se v njem nanaša na časovno minljivost, naključja, 'priščipnjena' v eksistencialni trenutek, v eni od pesmi gre za hegeljanski pristop v razmerju gospodar/hlapec in za prepuščanje drugemu ter končnosti.«

»Njene besede se povezujejo v poezijo, ki alegorično razkriva resnice o življenju in družbi.«