Ključna beseda: poezija

»V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.«

»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

»Pisanje je pustolovščina, kako z besedami in stavki ustvariti še nevideni in nedoživeti svet.«

»Meni se nič več, ne grdo ne dobro ne more zgoditi.«

»kdor je zgoraj, bo spodaj, in kdor bo poslednji, bo prvi.«

»Pisanje je pustolovščina, kako z besedami in stavki ustvariti še nevideni in nedoživeti svet.«

»Meni se nič več, ne grdo ne dobro ne more zgoditi.«

»kdor je zgoraj, bo spodaj, in kdor bo poslednji, bo prvi.«

»Zame je umetnost dokaz življenja, ne pa življenje samo.«

»Umetnost je pepel nečesa, kar je zelo močno gorelo.«

»Včasih se zmedemo in poskušamo ustvariti pepel, ne pa ognja.«

»Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?«

»Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje.«

»Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same.«

»Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti.«

»obstaja nekaj / veliko večjega od naju«

»na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov«

»Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka.«

»Organizatorji festivala skušamo tako približati poezijo mimoidočemu, omogočiti trenutke refleksije in umestiti verze v vsakdan meščanov.«

»To ni prijazna knjiga. Iz nje ne boš mogel mirno recitirati poezije. Vsaka pesem tukaj ni srečanje, temveč soočenje.«

»Dalj ko bereš, bolj te ta knjiga skrbi, žalosti in te vse bolj zadeva.«

»Ko jo končaš, boš našel tanko zlato nit: to je knjiga, ki ti bo dala pogum in te ne bo pustila brez upanja.«

»V treh dneh želim prebrati Iliado, / zato, moj Corydon, zapahni dver. / In rečem ti, da velik bo hudir, / če bi le s čim mi kdo kalil naslado.«

»Pri teh knjigah mu je bil najbolj všeč njihov smisel za popolnost in gospodarnost. V dobri kriminalki ni nič odveč, vsak stavek, vsaka beseda ima pomen. In četudi ni pomembna, lahko postane pomembna – kar je enako. Svet iz knjige oživi in zakipi od možnosti, skrivnosti in protislovij.«

»Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin!«

»Začnem s tem, kar mi najbolj po glavi gre: najela sem si novi atelje za dobo šestih mesecev. Predbacivam si pri tem mnogo in si stavim končno mučno vprašanje, ali se ne bo rogal ta lepi veliki luksurjozni atelje mojemu neznanju in slabim ničevim slikam?«

»Dva vojaka skočita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku zadiši svežilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdeče bombe se zde kakor paradižniki, ko lete po zraku skozi okna v hišo. Detonacije so zamolkle, dušene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in šviga. Zdi se kakor čarodej, ki pleše po prostorih.«

»V nek gaj odšel je na otoku Kreti, / ker je menda na tisti zemlji sveti / živela nimfa, ki pred njo klečali / kopit spodvitih so satiri.«

»S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.«

»Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin.«