Ključna beseda: poezija

»Kar zadeva sporočilnost, se strinjam z Robertom Frostom: 'Če vam gre za sporočilo, pokličite Western Union.'«

»Moral sem se naučiti prepoznati in brati sledi, predvideti obrise pokrajine in smeri vetra. Spisek bi lahko širil ad infinitum, a zagotovo sem si z lovom precej izbistril oko, še posebej za naravo in njene pojave, pri čemer sem ves bistveni poduk prejel prav od starih hribovcev in zakotnežev, katerih opažanja in glasove si bom zapomnil do groba.«

»V predavalnici še zdaj večkrat napovem dvajsetminutni odmor in rečem študentom: 'Pojdite ven in nekaj opazite!'«

»Mostu ni dobro samemu biti, / samemu se čez vodo iztegniti.«

»Vrnil sem se ... Čile me je sprejel z žoltim obrazom puščave ...«

»Najbrž ste povoženi tako kot jaz, kot mi vsi, ki ne znamo špekulirati. Peli smo kot slavčki, namesto da bi delovali kakor mravlje.«

»Letošnje poletje bo drugačno od drugih, dobro vesta – v nasičenem, že precej žgočem ozračju je nekakšna nevarnost.«

»Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše.«

»moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«

»rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.«

»oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«

»Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …«

»… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce.«

»Preseženje jezika / ni isto / kot uničevanje jezika.«

»Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.«

»Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.«

»In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: 'Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,' rečem: 'V meni jè.'«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Pesem mi je izstopala, ker ni toliko otožna, ne govori o smrti, minljivosti in grobovih. Ko pesnica pravi, da greš spat in nad tabo še vedno sije neka zvezda, daje občutek nekega optimizma in upanja.«

»Večina njenih pesmi neko žalovanje, kaj drugega pa o pesnici vemo bolj malo. Verjetno je bila ujeta v neko provincialno okolje. Grandiozno pa se mi je zdelo njeno ime, mislila sem, da si je dala vzdevek po Gregorju Samsi iz novele Preobrazba Franza Kafke.«

»Pri njeni poeziji je šlo za neko samorefleksijo, kar mi je všeč.«

»Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo.«

»To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.«

»Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja.«