Zdaj govori pisatelj

»Vojna se je končala, / odvisno od tega, katero vojno imamo v mislih: tiste, ki smo jih začeli mi, / tiste pred njimi, pred tisočletji in več, / tiste, ki so jo začele z mano, ki sem jih izgubljala in zmagovala – / te vedno cvetoče rane.«

»Mislim, da je magično takrat, ko nekaj verjamemo in se na podlagi tega odzivamo in tudi ravnamo.«

»Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal.«

»Rad rečem, da se moje mnenje oz. moja sodba zelo razlikuje od večine. Po mojih merilih je dober roman težko napisati, in dejansko jih je malo.«

»Nikoli v življenju še nisem videl, da bi kdo življenje, ki je tako podobno mojemu lastnemu, uprizoril s toliko niansiranosti in nežnosti.«

»Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.«

»Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje.«

»Nimam pojma.«

»Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes.«

»Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?«

»Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje', se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta.«

»Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga.«

»Moj prijatelj Salman Rushdie, eden najpogumnejših moških, človek, ki se je zoperstavil najbolj zlobni obliki islamofašizma, mi vsak dan piše in me spodbuja k potrpežljivosti. Moral bi vedeti. On mi daje pogum.«

»Tisto noč, ko sem to prebral, sem vedel, da bom to tudi napisal.«

»Drugo sezono smo seveda morali začeti tam, kjer se je prva končala.«

»Ne morem premikati rok in nog. Ne morem se popraskati po nosu, telefonirati ali sam jesti.«

»Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo . . .«

»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Zgodbe pripovedujejo o tem, da nismo popolni. Da odrasli včasih kaj spregledajo in so otroci pogosto tisti z več idej ter bralca spodbujajo k temu, da lahko zagonetne pripetljaje z malo iznajdljivosti in veliko poguma rešijo tudi sami.«

»Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami.«

»Po smrti so ga razglasili za 'največjega ameriškega humorista tistega časa', William Faulkner pa ga je označil za 'očeta ameriške književnosti'.«

»S Terryjem Pratchettom sva imela na Manhattnu podpisovanje ob izidu knjige Dobra znamenja, pa ni prišel nihče. Torej naju vodiš za dva.«

»Na prvem podpisovanju knjige Salem's Lot sem imel eno samo stranko. Debel mulec, ki mi je rekel: 'Hej, kolega, ali veš, kje so kake knjige o 'nacijih'?«

»Takrat, ko so se uslužbenci knjigarne prijazno pretvarjali, da so stranke, da se ne bi počutil preslabo – to nosim s seboj.«

»Nekoč sem bil povabljen na festival piscev kriminalk. Ob isti uri je bil na sporedu Colin Dexter. Mene je prišel poslušat en sam človek. Malce sva poklepetala in povedal sem mu, kako vesel sem, da je prišel. Rekel je: Pravzaprav sem Ian Rankin in mišljeno je bilo, da vas bom napovedal.«

»Ni dovolj biti samo avtor uspešnic. Proti krivicam, o katerih pišete v svojih knjigah, se morate boriti.«

»Ni pomembno to, da se poroči pravi par, temveč to, da je par, četudi zamešan, v zakonski zvezi srečen.«

»Pomembno skratka ni to, komu je Mevlut pisal ljubezenska pisma, 'pisma so le oblika izražanja, vendar je pomembno predvsem to, kar čutimo v srcu.'«