Zdaj govori pisatelj

»Pišem roman o veteranu druge svetovne vojne, ki se zaljubi v kino.«

»Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart.«

»To praznino sem se odločil zapolniti s pisanjem, da bi lažje pregnal zle slutnje in bolje premislil vse skupaj.«

»Prisili nas, da si zamislimo nekaj, česar v običajnih okoliščinah nismo vajeni: da smo neločljivo povezani z drugimi, ki jih moramo upoštevati, ko sprejemamo osebne odločitve. Med epidemijo smo enovit organizem. Med epidemijo spet postanemo skupnost.«

»Človeku se kar zvrti v glavi od tega pogubnega zaporedja vzrokov in posledic.«

»Lahko si dopovedujemo, da je covid-19 le osamljen primer, nesreča ali šiba božja, lahko vpijemo, da so za vse krivi oni. Kakor hočemo. Ali pa se potrudimo in v epidemiji najdemo kakšen smisel, poskušamo bolje izkoristiti ta čas in ga posvetimo razmišljanju, ki ga v običajnih okoliščinah nismo vajeni: kako smo se znašli tukaj in kako bomo šli naprej.«

»Za tiste, ki so v skrbeh zame osebno ... Da, zavedam se, da sem glede na svojo starost in telesno kondicijo del najbolj ogroženega segmenta populacije (za okužbo s koronavirusom, op. n.) A trenutno se počutim v redu in izvajam vse razumne zaščitne ukrepe.«

»Povedano po pravici, povprečno na dan preživim več časa v Zahodnjem kot v resničnem svetu; vsak dan pišem. V sedmih kraljestvih je situacija kar turobna ... Ampak morda ne tako turobna, kot bo v prihodnosti tukajšnja.«

»Kot da živimo v znanstvenofantastičnem romanu«

»A na žalost ne v takem znanstvenofantastičnem romanu, kot sem si predstavljal v otroštvu, v takem z mesti na Luni, s kolonijami na Marsu, z gospodinjskimi roboti, ki bi upoštevali tri zakone robotike, ter z letečimi avtomobili. Zgodbe o pandemijah mi niso bile pol toliko pri srcu ... Upajmo, da se bomo skozi to prebili živi in zdravi. Bodite dobro, prijatelji. Raje previdni, kot da bi vam bilo potem žal.«

»Sovjetskim medijem se je knjiga zdela svinjska.«

»Establišment v emigraciji pa je Limonova preziral, ker je ubesedil resnico: da je New York za prišleke brutalna, draga, grozna izkušnja – da to ni obljubljena dežela.«

»Danes se še ne bom zakotalil, danes še ne bom vsega pomendral – jutri pa!«

»Ne gre zanj, za gospoda Allena mi je vseeno. Skrbi me, kdo bo naslednji, ki mu bodo nadeli nagobčnik.«

»Zanesljivo vem, da sleherni človek nosi v sebi kugo, zakaj nikogar ni na svetu, ki bi bil pred njo varen. Biti kužen je zelo utrudljivo. Še veliko bolj utrudljivo pa je, če nočeš biti kužen.«

»Omenite samo kakemu Romu romantično predstavo o tem, kako živijo v stiku z naravo, pa se vam bo smejal.«

»Kadar gneteš besedilo, da bi postalo odraz človeške izkušnje, si vedno nezadovoljen – vsaj pri meni je tako.«

»Kdo ti je dal pravico, da v prvi osebi pišeš kot Rom, kot ženska, kot Kurd, če pa nisi nič od tega trojega?«

»V krdelu smrdi, ampak je toplo?«

»Vse, kar je pri vas negativnega, obstaja tudi pri nas, včasih še v večjih dimenzijah.«

»To pravzaprav ni romski, ampak bajaški jezik, ki ga govorijo Romi v Medžimurju.«

»Tri leta, v katerih je nastajal scenarij, so bila zame učna doba.«

»Moja lastna zgodovina in zgodovina Nemčije kot moje dežele je del mene.«

»Vedno pišem. Jeseni bo izšla nova zbirka kratkih zgodb, pišem pa tudi že nov roman.«

»Mislim, da Hanna, tudi potem ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno.«

»Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik ... obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu.«

»V stavkih, ki sledijo, se zibam kot štoflc na rečni gladini, ker sem se včeraj po vrnitvi domov napila kot žival.«

»Rad bi bil pisatelj nasilja. Več kot govorimo o nasilju, lažje ga bo odpraviti.«

»Maček ne ve, kaj je vojna, on bi ribo«

»Skozi pisma Ostijeve matere izvemo vse. Ne samo, kako težko je preživeti tisoč dni in noči, najpogosteje brez vode, elektrike in hrane, ampak kako v takšni situaciji poskrbeti, da bo preživel tudi maček.«