Zdaj govori pisatelj

»Očitno niso vsa življenja enakovredna: ko starejši umirajo sami.«

»Sedem let sem imel, ko so požigali Narodni dom. Požig Narodnega doma, to se je videlo, je gorelo šest nadstropij, ena stranica je imela 13 oken, ena vrsta, bilo pa je šest vrst. Zdaj pa si predstavljajte, da je vse to gorelo, vse to je imelo plamene, to je bilo nekaj nemogočega, to je bil konec sveta tisto gledati.«

»Vzgoja, kakršna je bila moja, se v človeka vžge kot z razbeljenim železom, a je ne bi hotel spremeniti – tudi če bi jo lahko.«

»Najbolj grozno pri pisateljskem poklicu ni pisanje, ampak to, da ne pišeš.«

»Več mesecev sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.«

»Na tej ali na kakšni drugi spletni strani pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.«

»Pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

»Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

»Minister za kulturo in njegova sekretarka resda izkušena kulturnika, a večjo težavo vidi predvsem v tem, da je prav to ministrstvo postalo odlagališče za odslužene ljudi na desnici, ki ne razumejo potreb kulture.«

»Prav to ministrstvo po njegovem mnenju postalo odlagališče za odslužene ljudi na desnici, ki ne razumejo potreb kulture.«

»Vlada skozi celotno zgodovino ni razumela kulture.«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Kriminalka je vredna tudi resnega in odraslega človeka.«

»V toliko letih si neki stil prisvojiš, ti postane lasten, se v njem dobro počutiš. Je inštrument, kot motika, in znaš se z njim izražati. To sem prenesel sem.«

»Marsikdaj delovali so kot provokacija v nekem svetu polaščanja patriarhov, vladajočih očetov, ki zatirajo svoje podložne sinove.«

»Zastraševalnim mehanizmom polaščanja sem se nato srečal, ko sem spremljal predavanja Antona Slodnjaka.«

»Po štirih semestrih študija sva se z Marjanom Tomšičem zavzela za profesorja in se uprla partijskim strukturam.«

»Potem ko so nama avstrijske oblasti po zapletih odobrile zatočišče, sem se vključil v slovensko kulturno življenje v Avstriji.«

»Namen revije razkriva moj pogled na sodobno literaturo.«

»Izhod vidi v pluralnosti, alternativnosti, kritični zavesti in subverzivnosti.«

»Prek senc preteklosti in frustracij lahko prestopimo v svet zaupanja in sodelovanja le s strpnostjo in dialogom.«

»Zdaj pa vse tole okrog nas. Za Johana Ota deja vu.«

»Nenavadna koincidenca.«

»Mislil sem predvsem na človekovo silno voljo po preživetju tudi v najtežjih okoliščinah.«

»Imel sem ga za nekakšno eksistencialistično pisanje o posamezniku, ki se pribija skozi kaotični in nevarni svet.«

»Čeprav ... nekaj optimizma mojemu junaku ‒ in avtorju ‒ na koncu knjige ostane.«

»Cankar je Hlapce zasnoval kot politično satiro, ki pa se mu je ‒ po njegovih lastnih besedah ‒ 'sprevrgla' v tragiko.«

»Kuhati se pravi: narediti jedi perpravne za človeški užitek.«

»Rajši lakoto trpeti, kakor v želodec dati, kar koli je le en malo smrada nategnilo!«

»kadar berem, sem zares svoboden«