»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«
»… Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in iz naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«
»Meščanu ne morem reči, da imava v mislih vsak nekaj drugega, ko rečeva čas. Njemu teče, meni meče polena pod noge. Ko rečeva polresnica: Njega ne zanima, meni zapre usta. Ko govoriva o naravi: Njega sprejema vase, mene uspava, odvrača me. Okruški, rja. On v svojem odsevu briše nezaželeno in se zažira v mojega. Ostajanje. Zanj je odgovor, zame večno vprašanje.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«
»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«
»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«