Tema: Književnost

»… morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«

»Zdaj je čas in čas je zdaj.«

»morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«

»Toda kaj bi on brez vsega tega, brez vseprežemajoče bolečine? V njej so skriti spomini na očeta, mamo, Elijo. Ta bolečina je on sam, brez te bolečine on, Albert Weiss, ne obstaja. Niti vsi njegovi najdražji.«

»Človek mora sam iz sebe in sam za sebe hoteti dobro in omejevati zlo. Brž ko se preveč spoji z zgodovino, ga zgodovina zasužnji. In njena sužnost je hujša od prve.«

»Rodila sem se kot zelena sliva. / Namenjeno mi je bilo postati okus. / Rodila sem se, da bi postala del okusa sveta. / Morala sem se roditi!«

»Pesnikova dolžnost ni biti v družbi. / V tej Hudičevi službi. Mora pa pesem / postavljati v življenje. Samo tako mu ne / spodmakne žametne buháre, krvavo rdeče, / na kateri ostaja človek. / Na njej ga pesem prepozna.«

»Njegove roke so še vedno držale objeto dekličino telo. Drug drugemu sta slišala utrip srca. Razdraženo mladeničevo telo je dolgi poljub okušalo le kot bolečino; le od določenega trenutka dalje se mu je začela bolečina spreminjati v nenavaden občutek sreče.«

»Vsi imamo svoje mesto v zgodovini, moje pa je med oblaki.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Veste, včasih zna hiti to delo kar nekam puščobno.«

»Kako to, da zavračate moje delo, objavljate pa risbe petorazrednega risarja, kakršen je Thurber?«

»Hočete reči tretjerazrednega.«

»Ljubim besede, / ki samo tavajo / v molku zavesti. / Nikoli jih glas ne razjasni, / in vendar včasih / od njih / nekaj v očeh žari.«

»Minuta molka se je zaprla, a večnost ne.«

»Čeprav nič ne more vzeti / dni, ki jih morda sploh ni, / in četudi smo še večni, / ne bomo več, kot smo bili ...«

»Za Strniševo objektivno poezijo je najbolj značilno izginjanje pesniškega subjekta oziroma skrivanje tega 'jaza' za podobo, prispodobo, metaforo, zgodbo.«

»Sedim za katedrom in stegnem roke, kot bi hotel prijeti za krmilo svoje ladje, in analiziram učilnico, tako da jo razdelim na številne prazne kvadratke: nič drugačni nismo od kemičnih elementov.«

»Če bi na zgodovino našega mesta pogledali skozi Čebelarjev spomin, bi jo zagotovo morali razdeliti na dve vrsti časa: rojilna in nerojilna leta.«

»Se bo kdaj kdo rodil, ko ne bo vojne? / Niti ene same. / Tisti, ki jo povzročajo, se rodijo brez srca. / Že rodijo? / Nobeden se ne rodi brez srca. / Pa je vseeno vojna.«

»Kupido, ti in tvoja lepa starka / ne bosta dalje me za nos vodila; / ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila / do konca dni ko siromak Petrarka.«

»Knjiga prinaša spoj narave, kulturne dediščine in duhovne dimenzije izkustva.«

»Njegovi zakoni poslovanja so preprosti, vendar globoko smiselni.«