Tema: Književnost

»Biblija, tu je, vse Svetu pismu …«

»V poznem poletju - Pogreb«

»Zelo nazoren prikaz ne le minljivosti, temveč procesa, brezprizivne mehanike minevanja.«

»Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj le plod njene domišljije?«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«

»Pesniško izročilo Ceneta Vipotnika.«

»… Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in iz naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«

»Sicer pa mora človek življenje presojati povsem mirno in filozofsko. Sentimentalnost, sanjarjenje o nedoseženih meglenih višavah nam dela življenje le težavnejše in neprijetnejše.«

»Rad bi opisal najpreprostejše občutje / veselje in žalost / ampak ne tako kot drugi delajo / ko za prameni segajo dežja in sonca«

»Meščanu ne morem reči, da imava v mislih vsak nekaj drugega, ko rečeva čas. Njemu teče, meni meče polena pod noge. Ko rečeva polresnica: Njega ne zanima, meni zapre usta. Ko govoriva o naravi: Njega sprejema vase, mene uspava, odvrača me. Okruški, rja. On v svojem odsevu briše nezaželeno in se zažira v mojega. Ostajanje. Zanj je odgovor, zame večno vprašanje.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Zabadal je vame, bodel je in sekal po meni, nož je udrihal po meni, kakor da je živ. Padel sem vznak, proč od napadalca; z levo ramo sem trdo treščil ob tla.«

»Moja skrivnostnost je nemoderna, temelji na simbolizmu, ki izhaja in kozmičnih pomenov človeške anatomije.«

»Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja.«

»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«

»Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo …«

»Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja.«

»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«

»Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo.«

»Pa poskusi ti živeti s pokojnino!«

»Danes so napovedali naš literarni večer.«

»Lepu pozdravljeni, predragi farani inu častitljivi poslušalci. Jaz moram vam povejdat kdu sem.«

»Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti!«

»… ko se te dotikam pravim (in je Pomlad in noč) 'pojdiva čisto malo onkraj zadnje ceste - je nekaj kar je treba najti'«

»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«

»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«

»človek sveta ne vidi, temveč o njem razmišlja.«

»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«

»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«