»Bo vrnil mi kdo melodijo, ki sem jo vrhovom zapel? Daljine so gluhe in spijo, z nikoder ne en odmev.«
»Zaprl je vrata in se s hrbtom naslonil nanja. Tema ga je zagrnila kot pasta za čevlje, malo se mu je celo zavlekla v usta, da je moral pljuniti.«
»Vse bolj jasno postaja, da je vse, kar delam, fragment, vedno pogosteje odneham, vedno več pustim dokončno nedokončano; nedokončano postaja moj žanr; nimam več časa; prosim za razumevanje, da nimam več časa; nasploh nobenega časa več, v naglici, vaš ...«
»Prizori, situacije iz otroških knjig so zame zgolj domišljijski scenariji; v francoski družini pride mama iskat hčer ali sina v šolo; na francoskih ulicah starši povsem naravno hodijo drug ob drugem ...«
»Bila je otrok računalniške generacije. Pri dvaindvajsetih je bila sposobna z računalnikom početi to, kar je Yehudi Menuhin nekoč počel s svojo Stradivarko.«
»Viski in pivo sta kar tekla iz mene, špricala sta mi izpod pazduh, jaz pa sem nosil svoje breme na hrbtu kot križ, razdeljeval sem časopise, dostavljal na tisoče pisem in se opotekal, ves čas na soncu.«
»Ni dvoma, metlin držaj je umrljiv človek! Narava ga je poslala na svet močnega in krepkega v bohotnem stanju polnosti in poraščenega z lastnimi lasmi na glavi in mu te poganjke smotrno razvejala, dokler mu sekira nezmernosti ne oklesti zelenih vej in ga spremeni v posušeno steblo.«
»Na Mali triglav sem lezel po kolenih, kakor drsajo romarice na Brezjah okrog oltarja. Na sedlu pa smo na Finžgarjev nasvet kar stekli čez, da je bilo hitreje za nami.«
»Kako sem, ah, molila v želji strastni / Ljubezen in Nebo: »Naj to ne mine!« / A daleč bil moj up je od resnice.«
»Mislim, da bom snela rokavice. Tu notri je zmrzal ... K srcu se mi stiska ledenik.«
»Pomislim, da si zaradi blišča elegantnih oblek in solzavih oči posesivnih mater pesmi Gaudeamus igitur vse od maturantskega plesa nikoli nisem prevedel v celoti.«
»Delo novinarja je natanko takšno, kot da si siva miška na orgiji. Vedno znova se znajdem na res čudoviti prireditvi, kjer se imajo vsi prekrasno, se prešerno smejijo, jejo, pijejo in v sobi zadaj tudi seksajo, jaz pa stojim ob strani in si o vsem skupaj delam zapiske.«
»Otrokov obraz je pod brazgotinami čudno nedotaknjen, oči nenavadno nedolžne. Tepejo se s pestmi, z nogami, s steklenicami ali z noži. Vseh ras, vseh rodov. Možje, katerih govor je podoben godrnjanju velikih opic.«
»da zasluži podnaslov knapovska saga, saj sega njegov pripovedni lok od začetka 18. stoletja do 2. svetovne vojne in še čez do zaprtja rudnika«
»Zarja je razlila se čez plan, / rdeče zagorele so planine. / In z zarjo v borbo šel je – partizan.«
»Tega se ne da povedati.«
»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«
»Na božji tron namreč postavim svojega ata.«
»Ko sedem, da bi napisal knjigo, si ne rečem: 'Ustvaril bom umetnino'. Napišem jo, ker obstaja neka laž, ki jo hočem razkrinkati, neko dejstvo, na katero hočem opozoriti.«
»Življenje je tesen prstan, ki nas drži ujete, / nevidni krog, ki ga nikoli ne prestopimo, / življenje je skorajšnja sreča, ki zavije mimo nas, / in tisoči korakov, ki jih ne zmoremo narediti.«
»To je zdaj začetek razpada jugoslovanske armade, je ravnokar izjavil slovenski obrambni minister. Od štiridesetih tankov zvezne armade v Sloveniji se je devet tankovskih posadk že predalo.«
»Rad se spominjam t. i. 'vojne redakcije', ki je med agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo daninnočno dežurala na Novi reviji in obveščala svet o resnici te vojne. Popolnoma spontano smo organizirali ožjo uredniško skupino, v kateri smo bili Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jaroslav Skrušny, Tomaž Zalaznik, Gordana Vrabec in jaz.«
»kaj te bolj razkrije / vprašanje ali odgovor / izbira besede ali njena izreka / ali molk in pogled / in način kako si prižgem cigareto / in to da si jo sploh prižgem / eno / dve / ali humor in glasen smeh«
»Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje.«
»To je Lipovac, 'samoten zapeček', kot sam pravi, v katerega pride za poštno uradnico Dragica, nezakonska hči znanega hrvaškega politika.«
»Rdeča mapa pogoltne vse.«
»Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.«
»Poezija je vame zabila kol, po njem se ne morem vzpeti v nebo.«