Tema: Književnost

»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«

»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«

»človek sveta ne vidi, temveč o njem razmišlja.«

»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»V treh dneh želim prebrati Iliado, / zato, moj Corydon, zapahni dver. / In rečem ti, da velik bo hudir, / če bi le s čim mi kdo kalil naslado.«

»Pri teh knjigah mu je bil najbolj všeč njihov smisel za popolnost in gospodarnost. V dobri kriminalki ni nič odveč, vsak stavek, vsaka beseda ima pomen. In četudi ni pomembna, lahko postane pomembna – kar je enako. Svet iz knjige oživi in zakipi od možnosti, skrivnosti in protislovij.«

»Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin!«

»Začnem s tem, kar mi najbolj po glavi gre: najela sem si novi atelje za dobo šestih mesecev. Predbacivam si pri tem mnogo in si stavim končno mučno vprašanje, ali se ne bo rogal ta lepi veliki luksurjozni atelje mojemu neznanju in slabim ničevim slikam?«

»Dva vojaka skočita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku zadiši svežilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdeče bombe se zde kakor paradižniki, ko lete po zraku skozi okna v hišo. Detonacije so zamolkle, dušene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in šviga. Zdi se kakor čarodej, ki pleše po prostorih.«

»V nek gaj odšel je na otoku Kreti, / ker je menda na tisti zemlji sveti / živela nimfa, ki pred njo klečali / kopit spodvitih so satiri.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Novak ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega 'zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni', ampak 'prostor poezije' z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično 'definicijo' bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju svoje lastne vloge v času in prostoru.«

»Vieni qui.«

»Nočem slišati tega grdega jezika.«

»Nikoli ne gledam oblakov!«

»S prvimi pisnimi poskusi sem hotel šokirati. Nato sem s preučevanja perverznosti prešel na preučevanje normalnosti.«

»Jetnik Vavilov se mi je od prvega trenutka zdel izjemno simpatičen človek, zato mi je bilo resnično žal, da sem ga videl umirati.«

»… ravno odstavljeni od materinih prsi / smo se učili, / da se pride do sredice vsega z zobmi.«

»Ne vidim tega, kar vidiš ti, in ti / ne vidiš tega, kar vidim jaz.«

»Prebivalci Sredozemlja, posebno staroselci, so prepričani, da prav njihov del morja diši lepše in opojnejše od vseh drugih morij.«

»Zakaj pa nam še nikoli nihče ni kupil čevljev?«

»Veter je vlekel od šume prek vročega polja, nad katerim je cvetel dan.«