Tema: Književnost

»Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.«

»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«

»Da je človek otok oziroma celota, ki se mora v neskončnosti oceanov boriti za obstanek.«

»Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, ki mu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.«

»Preberite to knjigo – vaš šef vam bo hvaležen. Vaš partner vam bo hvaležen. In sami sebi boste hvaležni! Kakovosti pogovora ne določa govorec, temveč poslušalec. Kako veste, kako vas slišijo drugi? Začnite tako, da utihnete! Večini je to lažje reči kot storiti. Dan Lyons vam bo razložil, kako to gre in zakaj bo to izboljšalo vaše odnose na delovnem mestu ter doma.«

»Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»Ampak jaz nočem žabca. Jaz hočem, da se spremeni v princa. To mi je obljubil.«

»Toliko let je že, kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je. Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?«

»… Ampak bo kaka zvezda / namesto mene izginila in pomirila morje?«

»In jaz sem bil v kaši. »Kaj boš naredil, prfoksič?« je ponovila Lisička. »To bi tudi sam rad vedel.«

»že več kot leto čakam marec / marca ni / dnevi hodijo in tedni / letijo leta / marec pa nikoli ne pride na vrsto«

»- Ali vas je strah? - Strah? Haha? Pred kom neki? - Ne vem, ne vem, toda prav tako mi je, ko da se nečesa bojite.«

»Bruseljski veter se ti zažene v hrbet – tak je ta občutek. Klanec je dobil vozovnico za Evropo: ta zares slovenski roman, tako prežet z lokalnim, bo zdaj lahko preveril, ali se v njem zrcalijo tudi svetovne sile. Ponosna sem nanj, malo se pa tudi grizem zaradi vrtinca, v katerega vleče še mene zraven. No, veter imam rada.«

»Roman je leta 2022 dobil nagrado modra ptica, lani je bil nominiran za kresnika, bralci ga navdušeno prebirajo, precej zanimanja zanj je tudi v tujini. Mednarodna nominacija je poklon avtorici Tini Vrščaj in hkrati priznanje strokovnosti presoje slovenskih žirij za literarne nagrade.«

»Verjamem, da so to vprašanja in problemi, s katerimi se ukvarjata celotna Evropa in svet, ter da bo nominacija povečala zanimanje za knjigo tudi zunaj naših meja.«

»Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.«

»Toliko napisanih besed, a ne ena na glas spregovorjena.«

»Kakšno ceno plačamo, kadar moramo zapustiti neko življenje.«

»Čas policijskih ur, bomb, atentatov, ugrabitev in množičnih grobišč se je pisatelju zdel kot nalašč za zgodbo o duhovih, detektivsko zgodbo ali vohunski triler. Ali pa vse troje.«

»Morala bi biti kot brat, da mi sploh ne bi bilo mar za našo družinsko preteklost...«

»Inventar brazgotin. Še zlasti tistih na tvojem obrazu...«

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina...«

»SPOMIN bistri zabrisano obliko...«

»Niti ni tako pomembno, kaj in kako živiš, temveč je bistvenega pomena, kako to razlagaš pred seboj in svetom.«

»Pisavi Jedrt Maležič se pozna, da je pred pisanjem proze prevajala, saj je njena pisava nabrita in duhovita.«

»Iz kje si? Zabavno se mi je zdelo, da mi ni nihče verjel, da prihajam z Madžarske.«

»Človek ne pozna ljudi, dokler so tukaj, spozna jih šele po tistem, ko odidejo.«

»Nečesa namreč ne smeš pozabiti, sinko: Človek se mora vsaj tu in tam sprostiti. Tudi suženj. Toda njegove verige so premočne, zato se sprošča v mislih in besedi. To ni nič hudega. Gorje pa, če se začne zatekati v laž. Tedaj se mi zdi, da čepi v zasedi z vzdignjenim bodalom ... Vidiš, sinko, takšni so bili tudi tvoji rojaki. Olikanih, sladkih besed, pa nemirnih oči in zahrbtnih misli ... Ti pa bodi drugačen in zavedaj se, da nas čakajo velike reči ...«

»Tudi ljubiteljice psov so lahko zahtevne. Z njimi ste v zvezo dobili bitje, ki vam ni nujno naklonjeno, vi pa njemu ne. Stopili ste v nepričakovan zakonski trikotnik in kot v vsaki taki konstelaciji se boste morali naučiti voziti skozi dvojni odnos, z njim in z njo. Če se bo zgodba končala z razhodom, nikoli ne boste izvedeli, koga ste premalo ljubili, njega ali njo«