»In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo.«
»Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje.«
»In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega.«
»Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu.«
»Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila.«
»Bilo je v času, ko se je zgubil čas. / Bilo ga je še tu in tam, / drugje ga sploh ni več bilo. / Na svetu, ko da je postalo malo temno.«
»Po Parizu le beži / zavit v svoje sanje / v ustih zvesti čik / pod težo tujih knjig / paketov pomade in jestvin / vedno beži molče ječi / za tuje blagostanje / znani vam trpin.«
»Edinstvenost njegove literature, njeno univerzalno razsežnost in sposobnost, da v ambiciozni in inovativni pripovedi uskladi japonsko tradicijo in zapuščino zahodne kulture.«
»Sally Rooney je predvsem začela pisati v jeziku, ki je tudi naš, v jeziku, ki ni cringe, v jeziku, ki lahko meša telefone, računalnike, vsakdanji jezik, in zna to mešati na način, da se zdi pristno – da se res zdi, kot da se pogovarjamo s prijatelji.«
»Ljubezen, kakršno nam je prodajala popularna kultura, je bila od nekdaj ena od oblik kiča in ni zares obstajala. Mogoče je ljubezen, o kateri govori Sally Rooney, bolj resnična. Ona ne govori o ljubezni, ki bo za vedno, forever after, ampak o ljubezni, ki se zelo močno kaže v mimobežnih trenutkih.«
»Tako knjiga kot serija sta naredili izjemno veliko delo na področju tega, kako resnično deluje odnos med tema dvema človekoma. Če je vse, kar od ljubezni dobimo, samo tista telesnost, ki jo občasno vidimo na ekranu ali v opisih v knjigi, je dovolj.«
»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«
»V resnici gre za notranje strukturiran roman, ki pa je zelo čustven; gre za glas neke ženske, ki je jezikovno zelo bogat, saj je moja junakinja pesnica...«
»Kajuh je bil vesel fant, vedno poln načrtov; s svojimi lepimi očmi je streljal sem in tja...«
»Je šel satan vanj.«
»Kakšen je bil ta ideal, lahko razberemo iz opisov šolanja starejšega od obeh velikanov, očeta Gargantue.«
»Njen ljubljeni Majk odide, ona pa ostane sama z množico vprašanj, občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze.«
»Zakaj me pa tako gledate?«
»Pesem je zame doživetje, stisnjeno v en sam trenutek, zelo intenzivno – neko novo odkritje –, ko ugledam nekaj nenadoma v čisto novi luči in v novi zvezi. Vedno mi nastane pesem iz ene osrednje misli, iz ene predstave, iz enega žarišča – vedno od znotraj – ven. Ta organska rast se mi zdi pomembnejša kot zunanji atributi, na primer besedni nakit.«
»Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni?«
»V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin.«
»A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo.«
»V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.«
»Ženska bodi dobra mati in gospodinja, pa bo najlepše rešeno žensko vprašanje.«
»Na Gregorjevo - otec, še veš? - se ptički ženili so, / za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; / midva preko ceste sva slušala ... 'Čuješ živ-živ? /To je 'živio' - zdaj starešina je mládi napil.'«
»Ko gre moškim slabo, so ženske in otroci tisti, ki trpijo«
»Ampak kako naj razumemo neko deželo ali čas, če ne govorimo tudi o materah in kvirovski skupnosti?«
»Hotel sem še enkrat popisati obdobje rudarskih stavk, ki je bilo že neštetokrat literarizirano, ampak tokrat z ženske perspektive.«
»Ljudje ne verjamejo, da je revščina tema, vredna literature.«
»Veste kaj? V zvezi s to knjigo sem dal že okrog tri tisoč intervjujev, in vi ste prvi, ki ste to opazili.«
