Zdaj govori pisatelj

»Nimam vpliva na svet, lahko pa vanj dregnem z basnimi. Na primer z basnijo o tem, zakaj so ljudje na vhodu v skupščino goli. Zato ker je nasproti banka, ki jim je pobrala vse.«

»Najbrž je to spoštovanje vsakega človeka. In če se za to zavzemamo in to uzakonimo, potem ima naša in vsa zahodna družba prihodnost in tudi upanje obstaja.«

»Človek naj bo sojen po sanjah«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dveurna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo.«

»Naj pisatelji, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih, dobijo več prostora v slovenskem literarnem in medijskem prostoru.«

»Zakaj ne bi denimo država enemu izmed teh kakovostnih pisateljev, ki pišejo v maternem jeziku, objavila knjige? Naj bo to knjiga – polovica v njegovem maternem jeziku, polovica prevod.«

»Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo.«

»Svoji ženi ali moji materi o svojih izkušnjah nikoli ni povedal ničesar.«

»Zdelo se mi je, da vse skupaj zveni nekako absurdno ali pa popolno – ne morem se odločiti, kaj je primernejše za Becketta.«

»Ne v areni literature, ampak v areni življenja sem stal.«

»Če bi me kdo prosil, naj mu zaupam najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, da bi iz tega on dobil zgodbo, bi ga poslal k vragu.«

»Poskušal sem kar najbolj temeljito pripraviti, prebiral sem zdravniška poročila iz begunskih taborišč, v stiku sem bil z organizacijami, ki pomagajo beguncem, in podobno.«

»Če si predstavljam, da bi kdo prosil mene, da mu zaupam najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, da bi iz tega on dobil zgodbo, bi ga poslal k vragu.«

»V resnici še vedno prihajajo in so še vedno tu, a ni nikomur več mar, mediji so dobili nov cikel zgodb in jih o tej problematiki ne zanima več poročati.«

»Hotel sem, da bi bila knjiga kar najbolj 'telesna', osredotočil sem se na telesno izkušnjo ljudi, ki so prišli v Evropo skriti v motorju avtomobila.«

»Vedno računam, da bodo bralci sodelovali z mano. Tudi biti dober bralec je neke vrste umetnost: v branje moraš vložiti energijo, vključiti lastna čustva, občutja in spomine – celo življenje.«

»Evropejci, ki se pojavijo v romanu, so brez izjeme negativni liki: brezbrižni do trpljenja, dobičkarji, mučitelji, ko vidijo človeka v stiski, pokličejo policijo.«

»To se mi zdi zelo ustrezno. Gre za neko baladno zgodbo, ki ima tudi elemente neke slovenske tragedije, kjer nenadoma ideologije in naši veliki zgodovinski spopadi, s katerimi se ukvarjamo in iz katerih nikakor ne moremo, dobijo človeške dimenzije«

»Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom.«

»Kako ti je ime? Nimam imena, le neka zasrana številka sem!«

»Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.«

»Od vsega začetka sem si vsako knjigo zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico.«

»Kdo v resnici sem?«

»V njej je strnil svoja razmišljanja o ljubezni, slovesu, ljubosumju in zakonu.«

»Ingeborg Bachmann se mu je na svoj način maščevala v romanu Malina.«

»Prejšnjo noč nisem spal, a sem tu. Odločil sem se, da pridem, in srečen sem.«

»Moja ljuba Consuelo, še razumeš ne, kako zelo me mučiš.«

»Consuelo, iz dna srca se ti zahvaljujem, da si bila moja žena ... Če bom ubit, imam vsaj nekoga, na kogar bom čakal v večnosti.«

»Spominjam se zelo stare zgodbe, ki jo bom malo predrugačil. Nekoč je bil deček, ki je odkril zaklad. A ta zaklad je bil preveč čudovit za otroške oči, ki ga niso znale doumeti, in za otroške roke, ki ga niso znale držati. Zato je bil otrok otožen.«