Zdaj govori pisatelj

»Mar nima utopija svojega izhodišča v odsotnosti nečesa, v nestrinjanju?«

»A kakšen je bil Wonka, preden je ustanovil svojo znamenito tovarno čokolade? Je bil od nekdaj tako … no, poseben?«

»Pariz sem zapustil pred tremi leti, da bi odletel stran od onesnaženosti, stresa, samouničenja, norosti in hitrosti mesta. Ni mi žal.«

»Ker sem zaprt v hiši s pogledom na morje, plažo, vrt in bazen, sem najsrečnejši zapornik na svetu.«

»Imam tri otroke: dve, štiri in dvajset let. Ni mi ostalo časa za ustvarjanje in zelo me je sram in počutim se krivega, ker sem to rekel, vendar sta bila to najsrečnejša dva meseca v mojem življenju.«

»Zaprli so me s tremi otroki in ženo z izgovorom, da ne naj počnem ničesar drugega kot kuham, se igram, poučujem in skrbim za družino.«

»Ko pišem, na neki točki vedno dobim občutek, da je to besedilo že bilo napisano, da že nekje obstaja, ne v meni, ampak zunaj mene, in da ga moram samo še zapisati, preden besedilo izgine.«

»Roman sem tako napisal, v enem zamahu, v enem samem neprekinjenem gibu, ki ni terjal pike.«

»To ni vaša last, to je socialistična last, to ni vaše.«

»Jugonostalgija je nesmiselna kot nostalgija za družbeno ureditvijo, ki je bila idealna in si želimo, da bi se vrnila.«

»Hodili smo na morje. To ni pomembno kot znamenje uspešnega socializma.«

»Jaz sem to naredil. Tole je moje.«

»Svoboda volje je nezmožnost poznati dejanja, ki so še v prihodnosti.«

»Bookerjevo nagrado bom z neverjetnim zadovoljstvom odnesel nazaj na Irsko.«

»Te knjige nisem napisal kot izrecno svarilo, napisal sem jo, ker sem hotel ubesediti idejo, da se stvari, ki se dogajajo v mojem romanu, dogajajo vedno znova skozi zgodovino, in da moramo morda poglobiti svoj odziv na tovrstne ideje.«

»Bil sem obseden z dejstvom, da lahko sodobna država tako propade ... Vsi na Zahodu smo le dve ali tri vlade oddaljeni od propada demokracije.«

»Raje eliptično kot epileptično.«

»Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej . . .«

»Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.«

»Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.«

»Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi...«

»Glavno, da je Jugoslavija.«

»Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

»Čudovito je biti nagrajen. Vesel sem, navdušen.«

»To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje.«

»Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!«

»Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja.«

»Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.«

»Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …«

»Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.«