Zdaj govori pisatelj

»Želim živeti do zadnjega večera«

»Ne oponaša sveta, ampak pripoveduje, kako avtor gleda na svet, menjave letnih, dnevnih, človeških in osebnih časov. Iz svojih spoznanj dela slike, oblike, barve. Pripoveduje o njih iz sebe samega.«

»Otrokov obraz je pod brazgotinami čudno nedotaknjen, oči nenavadno nedolžne. Tepejo se s pestmi, z nogami, s steklenicami ali z noži. Vseh ras, vseh rodov. Možje, katerih govor je podoben godrnjanju velikih opic.«

»Roman vedno pametnejši od svojega avtorja.«

»Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«

»Gospod Ciappelletto prevara s krivo izpovedjo nekega svetega redovnika in umre; čeprav je bil v življenju prav slab človek, ga imajo po smrti za svetnika in imenujejo svetega Ciappelletta«

»Ko sedem, da bi napisal knjigo, si ne rečem: 'Ustvaril bom umetnino'. Napišem jo, ker obstaja neka laž, ki jo hočem razkrinkati, neko dejstvo, na katero hočem opozoriti.«

»Obstaja nekaj takega, kot je posttravmatska stresna motnja, veste. Ugotovil sem, da je zelo, zelo težko pisati. Usedem se in pišem, pa se nič ne zgodi.«

»Gre za stvari, ki jih napišem in jih naslednji dan izbrišem. Res še nisem prišel iz tega gozda.«

»Vem, kako pomembna je ta nagrada in nekoliko sem prestrašen zaradi seznama prejšnjih nagrajencev, ki mu bo zdaj dodano moje ime. Res sem zelo vesel.«

»Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka.«

»Vsaka smrt posameznika stoji za vse druge smrti.«

»Ne pretvarjam se, da razumem ženske.«

»Moje življenje je bilo vedno tako. Ravno na točki, ko je bilo vse zelo, zelo temno, se je nekaj obrnilo.«

»Želel bi si, da bi knjigo prebrali tisti, ki jo bodo cenili. Da bi si želel, naj jo prebere veliko, čim več ljudi? Pa kaj potem, če jo?«

»Dlje ko sem se gledal, bolj se mi je dozdevalo, da tisto nisem jaz, temveč neki tujec, ki ga nisem še nikoli videl.«

»Soncu naproti je knjiga – razdeljena na več sklopov, dni – iz katere spoznamo (peš)pot pisca in njegove partnerke po otoku Kreta.«

»Kdo so danes Pahorjevi dediči? O tem se moremo vprašati – pa tudi, ali so obljube in zaobljube samo priložnostna gesta ob smrti velikana ali pa nas res zavežejo k temu, kar smo rekli.«

»Potrebujemo vsakdanje življenje, na tone vsakdana.«

»Ali se preteklost razgradi ali ostane kot plastične vrečke domala nespremenjena ter počasi in temeljito zastruplja vse naokrog?«

»Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno?«

»Diktaturi prihodnosti bo sledila diktatura preteklosti; zato jo je bolje pustiti spati, da ne bo stokrat huje udarila nazaj.«

»… preteklost ni samo tisto, kar se ti je zgodilo, ampak je včasih to, kar si si pravkar izmislil.«

»Tudi v njem srednješolski učitelj odpotuje v preteklost, preprečiti namerava atentat na predsednika Kennedyja, vendar ugotovi, da preteklosti ni tako preprosto (oziroma je sploh ni mogoče) ukaniti.«

»Vendar je Kingovo delo predvsem kratkočasna, napeta štorija z rdeče utripajočim sporočilom: prste stran od preteklosti!«

»Vizije vam bom prinesel kot pesmi.«

»Trudim se, da bi izkušnjo branja naredil vznemirljivo.«

»No, ampak v resnici rad dajem izjave tipa 'Nikoli ne bom napisal dolgega romana!'«

»V sodelovanje sem torej privolil, ker sem hotel sodelovati z Robertom Eggersom.«

»Oh, dal vam bom vedeti.«