Ključna beseda: biografija

»Pred njimi je lahko pobegnil samo z risanjem in risal je brez prestanka.«

»Pred njimi je lahko pobegnil samo z risanjem in risal je brez prestanka. Grozote je obglavil le tako, da jih je upodobil, ali pa z molitvijo.«

»Imel je bogastvo, fante, dekleta. Res je imel pravljično življenje.«

»Določena pripoved o Čajkovskem je bila vklesana v kamen od sredine minulega stoletja do danes in ugotovil sem, da je popolnoma napačna.«

»Ni bil nič od tega. Bil je uspešen, bil je deležen veliko ljubezni družine in prijateljev, imel je bogastvo, fante, dekleta. Res je imel pravljično življenje.«

»Pravijo, da je bil homoseksualec, in če povem po resnici, ga ne ljubimo zaradi tega, ampak zato, ker je bil velik glasbenik. Vsi ljubimo njegovo glasbo.«

»To je morbidno pismo in všeč ji je bilo. (...) Ko ji je Čajkovski opisal glasbo, je zapisal nekakšno zgodbo o tem, kako nas bo vse doletela usoda.«

»Najslabša stvar, ki jo je naredil, je bila, da je napisal tisto pismo.«

»Nekatera so popolnoma pretirana.«

»Ali želite videti čarovniški trik?«

»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Pravega umetnika se ne da ubiti.«

»Ne le v Mariboru, od koder je doma Alfi Nipič, ne le v Jarenini sredi Slovenskih goric, kjer živi v svoji hiši, ne le na Štajerskem, po vsej Sloveniji je beseda Alfi tako rekoč ljudska. Kakor nihče dodatno ne sprašuje, kaj je to Drava, Pohorje, Maribor, tako razen kakšnih resnih turistov od drugod, nihče ne vpraša, kdo ali kaj je Alfi.«

»50 let sva poročena, že predtem pa sva bila fant in dekle deset let, poznava se že 60 let.«

»Vsak mesec smo imeli 21 koncertov – julij, avgust smo bili prosti, ker smo imeli dopust. In januarja smo bili v Berlinu, kjer smo snemali albume. To je bilo najnapornejše obdobje.«

»Imel sem srečo, še zdaj nimam nobenih težav glasovno.«

»Moje največje nagrade so zbrane v knjigi. To je en lep spomin, to je bilo vse spontano, to je prehajalo iz enega časa v drugega. Ukvarjal sem se z več zvrstmi glasbe, vedno rad poudarim, da sem bil dve leti v Zagrebu z eno odlično rock-pop skupino, s skupino Klan sem posnel tudi dve plošči, ki sta izšli pri Jugotonu. To so lepi spomini. Takrat, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, mi je profesorica, ki je bila operna pevka, rekla: 'Vidim, da te bo zaneslo nekam drugam, da ne boš ostal v gledališču.' Ampak zdaj pa vidim, da bom na koncu ostal v gledališču, tam bom 7. septembra imel jubilejni koncert v SNG-ju Maribor.«

»S citrami je iskal in našel svojo narodnozabavno vižo z osnovo v ljudski glasbi, ki čuti dušo in seže v srce.«

»Za citre sem si vzel veliko časa. Največkrat po dve ali tri ure na dan. Sicer mi je prve strune kupila mama od nekega Juda v Ljubljani. Bile so koncertne, 38-strunske. Kasneje pa mi jih je s svojo veščo roko izdeloval tudi izdelovalec citer, mojster Vinko Novak.«

»Čudovito, ko bi ob robu vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, pa najsi se to komu zdi še tako asketsko, ne zgolj vedeli povedati, da je bil Ivan Tavčar liberalni politik, ampak predvsem to, da je bil eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni. Pravzaprav Ljubezni.«

»Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira.«

»Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi...«

»Glavno, da je Jugoslavija.«

»Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

»Vsakič, ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj 'vstopa po prstih', kot piše, 'da ne bi naluknjala papirnatega poda'.«

»Prebivala je na koščku papirja, velikem za človeško dlan.«

»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«

»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«

»Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, na katerih se držimo za roke, ali pa gremo na počitnice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela.«

»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«