Ključna beseda: romani

»Najstnike in njihov svet zelo dobro pozna, v svoje pisanje spretno umešča relevantne popkulturne reference in kljub dogajalni in tematski razvejenosti ustvari berljivo, iskrivo in prepričljivo delo, napisano v živem, sočnem jeziku, ki bo brez dvoma pritegnilo mlade bralce.«

»Najstnike in njihov svet zelo dobro pozna, v svoje pisanje spretno umešča relevantne popkulturne reference in kljub dogajalni in tematski razvejenosti ustvari berljivo, iskrivo in prepričljivo delo, napisano v živem, sočnem jeziku, ki bo brez dvoma pritegnilo mlade bralce.«

»najstnike in njihov svet zelo dobro pozna, v svoje pisanje spretno umešča relevantne popkulturne reference in kljub dogajalni in tematski razvejenosti ustvari berljivo, iskrivo in prepričljivo delo, napisano v živem, sočnem jeziku, ki bo brez dvoma pritegnilo mlade bralce.«

»podčrtajo pomen povezave med ljudmi«

»Osvežujoče in presenetljivo je videti, koliko humorja, niansiranosti in lahkote uporabijo pisateljice, ko osvetljujejo težavne koncepte«

»Good Girl je obvezno čtivo o kompleksnosti afganistanske seksualnosti, družine, revščine, sramu in moči«

»Younis se sooči z vprašanji radikalizma in rasizma, vere in prijateljstva, to pa počne vešče, z veliko skrbnostjo in z ogromno mero smeha«

»Mahloudji piše z modrostjo in samozavestjo, kakršni redko najdemo v prvencih, njene opazke so duhovite in pronicljive«

»Njegov prispevek k literarni kulturi je bil ogromen, tako v njegovi kritiki kot skozi njegove mojstrske in ikonične romane, ki so že postali klasika.«

»Lodge je eden najboljših romanopiscev svoje generacije.«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Gre za vzhodnoevropski rasizem, ki ima neke specifike.«

»Konzumiranje takšnih komentarjev na vsakodnevni ravni povzroči travmo.«

»Mislim, da je izobrazba tista, ki je najbolj pomembna – kako se odzvati, da si najmanj ranjen.«

»Bil je junak, bil je avanturist, bil je neobičajen človek svojega prostora in časa.«

»V letalstvu se je znašel deloma zaradi okoliščin, delno po lastni izbiri.«

»Moja pot se je znova … spremenila v pot domov.«

»Ko pripovedujem o svojih poteh … ne skušam naslikati podobe dežel in ljudi … ampak samega sebe, svojo lastno 'pokrajino'.«

»Džidadina vojska je bila, tako kot druge varnostne sile, v celoti sestavljena iz psov. In zdaj so psi, psi, psi in še več psov korakali proti šotoru, bleščeči črni škornji so se dvigali in spuščali z osupljivo usklajenostjo.«

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«