Zdaj govori pesnica

»želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si«

»pozno ponoči ližem bejbiko s pirsom v klitorisu / in mislim na mini revolucije / ki mi postrojene v vrsto mahajo / ko iz muzeja hitim na protest«

»bom prišla v nebesa / če vržem ogenj na policijski avto // bodo kakor Mojzes pred njim klečali / anarhisti / in mi polagali svoje črne maske pred noge / ko bom s kolesom jezdila mimo«

»V Idioritmiji, ki je 'ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega', Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«

»shranjevanje vsebine molka«

»ta molk je zgolj digitalen«

»predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«

»to be full of (emotion)«

»Naj misli, kogar bi pušice te zadele, / de na visoki vrh lete iz neba strele.«

»Ljudi ne primamlja svetloba, ampak tema …«

»kje padejo maske in kje se pokažejo rane«

»Pesem relativizira vsak pojem / na katerega se lahko pomisli / tudi pojem vsak // a včasih ji mogoče le / uspe zares ujeti nekaj // tedaj se z vrha ulije tok / ob ukrotitvi jezika in / hribolazec globoko zadiha.«

»Mili, materi, materinščini«

»Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh.«

»Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče.«

»Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?«

»O vrtnici pesem ne poje. / V vrtnici pesem živi.«

»Dokler mi trava travica / ne zrase, zrase iz srca.«

»Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

»Če bo iztrebljeno ime, bo obstala ljubezen.«

»Natanko tako, ne poznamo boljše možnosti.«

»Bistvo poezije … uporabili ste zelo zanimiv izraz. Dotakniti se občutja, to mi je zelo všeč.«

»Ah, življenje – bolj široko kot dolgo.«

»Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Začetek jeseni je šele …«