Zdaj govori pesnica

»Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj.«

»In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce.«

»Čeprav sem zmožna pisati tudi v slovenskem jeziku, je moja odločitev tudi kulturnopolitična, ker prihajam iz majhne države, kot je Makedonija, v majhno državo, kot je Slovenija. Zdi se mi prav, da vztrajam pri maternem jeziku, da pa so moja dela tudi prevedena v slovenski jezik.«

»si svet ne zasluži / še konca sveta«

»/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

»V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.«

»Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.«

»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …«

»In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.«

»Stvari, kot so: 'Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve.'«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«

»z zvočno-ritmičnimi elementi ter gramatično nepravilno sintakso omogoča uvid v presek individualne in družbene sodobnosti«

»Nekaj je gotovo: Opraviti imamo z zelo prepričljivo in tudi (formalno) inventivno nadgradnjo pesničine poetike in to dejstvo postavlja Krog v sam vrh trenutne pesniške produkcije na Slovenskem«

»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«

»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«

»Izbrala bi molk, / v njem bi obupala, / v njem bi okrevala.«

»Nanizani so kot biseri na življenjski nitki.«

»Hvaležna misel nosi v sebi spomin.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

»Najsi bo razuzdano, smrtno ali pijano, najsi bo razpadajoče, nežno ali boleče, se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.«

»Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«

»Tisoč osemdeset stopinj«

»V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti.«

»Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«

»Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline.«

»Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?«