Zdaj govori pesnica

»Ob njej tvoje ime.«

»Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne?«

»Dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov.«

»Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …«

»Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom - // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.«

»Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.«

»goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju - // ljubezen.«

»V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok.«

»Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj.«

»In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce.«

»Čeprav sem zmožna pisati tudi v slovenskem jeziku, je moja odločitev tudi kulturnopolitična, ker prihajam iz majhne države, kot je Makedonija, v majhno državo, kot je Slovenija. Zdi se mi prav, da vztrajam pri maternem jeziku, da pa so moja dela tudi prevedena v slovenski jezik.«

»si svet ne zasluži / še konca sveta«

»/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

»V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.«

»Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.«

»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …«

»In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.«

»Stvari, kot so: 'Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve.'«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«

»z zvočno-ritmičnimi elementi ter gramatično nepravilno sintakso omogoča uvid v presek individualne in družbene sodobnosti«

»Nekaj je gotovo: Opraviti imamo z zelo prepričljivo in tudi (formalno) inventivno nadgradnjo pesničine poetike in to dejstvo postavlja Krog v sam vrh trenutne pesniške produkcije na Slovenskem«

»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«

»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«

»Izbrala bi molk, / v njem bi obupala, / v njem bi okrevala.«

»Nanizani so kot biseri na življenjski nitki.«

»Hvaležna misel nosi v sebi spomin.«