Zdaj govori pesnica

»Sem ženska delavskega razreda, rojena v mestu na jugu Španije sredi osemdesetih let; živim na obrobju velikega mesta in sem prekarna delavka. Moje življenje je simbolični kraj, iz katerega pišem.«

»Dobra književnost se ne sme zanašati samo na formo in tehniko, saj izhaja iz nečesa divjega, kar puhti od skrivnostnosti in življenja.«

»Kar je škoda, saj poezija vse v njenem življenju postavlja v red.«

»Moja poezija je libreto za šepetanje čarobnim rastlinam in poslušanje glasov tišine.«

»Ljubav reče greva deluje kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori.«

»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«

»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«

»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«

»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka.«

»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«

»kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj«

»ne boj se jezika«

»To je orodje, ne slog. In tako orodje lahko uporabljamo pri kakršnemkoli slogu.«

»Zaprem oči in ves svet potemni.; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / (Prikazen v mislih si, se mi zazdi.)«

»Zimska krajina je obvisela v ravnovesju, / ko jo srep pogled gorgone je uklel v modrikast led; v živo sliko je zamrznilo drsalce.«

»Misel, ki je videla zelenkaste valove plime / prečesavati v spirale zavozlane kodre deklic morja, / zdaj plahuta s krili kakor netopirji in nje usedline / naselijo podstrešje, ki krije ga lobanje skorja.«

»Tok nas je vlekel na zahod / proti sivemu robu obzorja, / kjer si bomo ustvarili ime, / tako so obljubili starci, / ki so drug za drugim umrli, / mi pa smo drseli po gladini, / leta in leta smo zidali hiše …«

»Vse je razpadlo / na polovice / tudi / jaz / in zemlja«

»Kritika je zame nujna, ker moram vedeti, kaj gre čez in kaj ne.«

»Želim si ostrejše, a tudi bolj poglobljene kritike.«

»Čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v 21. stoletju.«

»Je sploh še kdo, ki ga naša senca ne dosega?«

»Ob njej tvoje ime.«

»Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne?«

»Dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov.«

»Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …«

»Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom - // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.«

»Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.«

»goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju - // ljubezen.«

»V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok.«