»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«
»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … «
»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«
»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«