Zdaj govori pesnica

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Ko beremo, zrastejo duhu peruti. / Ko pišemo, nam zapojejo prsti.«

»Kadar delimo besede drug z drugim, glasovi/postanejo glasba prihodnosti, mir, prijateljstvo, radost: melodija, ki upa.«

»Ovca na paši je do gore ravnodušna, a ne do svojih muh.«

»Je mogoče da za vsem tem ni ničesar / da samo jaz dajem pomen / oblakom šumenju trsja vetru skovikanju ...«

»Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.«

»Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«

»Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«

»To je realnost temnopoltih deklet.«

»Ena najčistejših pesmi pa je nedvomno materinska Prideš.«

»V tišini je vse, a le v besedi se vse razpre.«

»Kako naj sprejmem samo sebe v dom svojega telesa.«

»Vsi računajo na moje roke, da jih bodo umirile in vrnile, meni pa se vrača hrana v požiralnik.«

»Včasih zmanjka besed, / takrat je treba biti dozorel, / mirno obsedeti in si priznati meje.«

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«

»edino // gibanje : // hlapenje«

»vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim«

»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«

»To ni moja Ljubljana! To ni moja rdeča zvezda!«

»To ni moja Ljubljana! To ni moja rdeča zvezda! Zato se z današnjim dnem odpovedujem naslovu častna meščanka Ljubljane.«

»Ko napoči dan, se vprašamo, kje lahko v tej neskončni senci najdemo luč.«

»Demokracija se da občasno odložiti, ne da pa se je trajno poraziti.«

»Vedno obstaja luč / Če smo le dovolj pogumni, da jo vidimo. / Če smo le dovolj pogumni, da luč postanemo.«

»Hotela sem uporabiti svoje besede v službi enotnosti, sodelovanja in skupnosti.«

»Zaradi tega sem postala pripovedovalka in performerka, kakršna sem.«

»Želela se je predvsem 'primerno pokloniti temu trenutku v času'.«

»Umetnost je ključno zavezana socialnemu stiku.«

»Pesem mi je vdirala v dušo brez nadzora.«

»To je veliko priznanje. Več kot imaš let, pogosteje te morajo ljudje razveseliti, ker že v treh dneh pozabiš, da so ti nekaj dobrega naredili.«